SLOVENSKA BISTRICA – December je lahko veseli mesec za vsakogar, ki mu gre dobro, zaposlenega, če redno prejema polno plačo in mu delodajalec povrhu izplača celo božičnico. Proti koncu leta pa zaposleni marsikje dobijo tudi delovno knjižico. Odpuščenemu so decembrski prazniki zagrenjeni in klavrni. Prav o tem smo prejeli sicer nepodpisano pismo: »Obračamo se na vas, ker nimamo več nikakršne druge rešitve. Delale smo v malem kolektivu Žar Burgerja v Slovenski Bistrici od samega začetka, osem let. Prvo leto pri enem delodajalcu, pozneje pa pri drugem. Novi nama je obljubljal vse, kar se je dalo, samo da delo steče in da začnemo 'kasirati'. Z leti se je vse skupaj začelo širiti in tudi dela je bilo polno. Pozimi malo manj, sicer pa kar lepo. Začel je tudi zaposlovati druge delavce, ki pa so se množično menjavali zaradi slabih delovnih razmer in slabe plače.«
O gostinčevi izmuzljivosti
Naprej: »Po sedmih letih je delodajalec našel način, kako priti še do več denarja. Zbrisal je dosti računov, da je utajil davek, dobaviteljem ni plačeval, zaposlenim od 1. avgusta ni plačeval prispevkov, denar iz dnevnega iztržka je uspešno skril. Ker pa je tuji državljan in nima nobene lastnine, si je priredil osebni stečaj, firmo prepisal hčerki v d. o. o. in se znebil delavcev, tako da smo ostali brez plače. Pozneje nam je ponudil delo po podjemni pogodbi, ki je prav tako ni izplačal, ker nima denarja. Vsaki zaposleni je ostal dolžan okrog 1000 evrov. Po vsem tem pa nam je še ponudil delo za določen čas mesec dni, za dve uri dnevno (delati bi morali vsekakor normalno 200 ur kot do sedaj), za ostale ure pa bi dal denar na roko, kot je to že počel. Sam pa še naprej dela in vodi vse skupaj, kot da se ni zgodilo nič. Išče pa na novo delavce prek zavoda za zaposlovanje za 20 ur tedensko.« Sklepni komentar: »Tako dela z delavci, ki smo mu delali sedem let. Vedno znova nam je govoril, naj potrpimo, da bodo plače boljše, dotlej pa naj varčujemo tudi pri postrežbi, tako da gostom prodajamo star kruh, pa varčujemo s količinami, da se bo tako zbralo za plače. Kot da tudi to ni pomagalo, ko smo zdaj ostale brez zaposlitve. Sodelavko, ki ga je prosila, naj nam izplača vsaj nekaj zasluženega denarja, je pa s pripombo, da ima v žepu vsega osem evrov, podučil, naj nam da država iz sklada. Lepi prazniki … sami pa so v Srbiji imeli slavje (zaroko hčere) z okrog sto povabljenci.«
Inšpektor naložil samoprijavo
Donedavni lastnik Žar Burgerja Petar Stanković nas je pričakoval: »Anica Sagadin iz okolice Hajdine, ena od dveh delavk, ki sem ju moral odpustiti, ko sem pristal v stečaju, je že napovedala, da me bo dala v javnost. Pa sploh ne drži, da bi se izmikal ji dati, kar ji pripada.«
Svojo plat zgodbe je predstavil takole: »Petdeset let mi je, od devetnajstega, praktično vse življenje, delam v gostinstvu. Pred sedmimi leti sem odprl Žar Burger, približno toliko let je že prej z enakim imenom deloval pod drugim lastnikom. Ker je zašel v minus, sem lokal prevzel v prepričanju, da bom dvignil promet in preživel. Že v samem začetku sem zaposlil Anico in še eno delavko. Nazadnje sem ji plačeval po štiri evre na uro. Več nisem mogel. Tidve sta bili stalno zaposleni, drugi pa po pogodbah za določen čas.«
Stanković zdaj delavki očita: »Zahteval sem dnevni popis robe, Anica pa je zavračala, da ga ne bo delala, ker za to ni dovolj plačana. To sem težko sprejemal, a sem popise nekaj časa opravljal kar sam. Pogosto sem zaznaval minuse. Od kod primanjkljaji, nikoli mi ni uspelo razjasniti. Večkrat sem ugotovil, da zmanjkuje pijača. Dogajalo se je, da je natakarica gostu v gneči pokasirala hamburger, pijačo pa pozabila zaračunati. Anica se je branila, da ne kasira samo ona.«
Sredi avgusta je Žar Burger pregledala davčna inšpekcija: »Za celo leto so našli 50 računov na znesek 0. Ničla. Zaključek blagajne pa je izkazoval višek denarja. Prijavili so me, da sem utajil okoli 1200 evrov, od katerih bi bilo 128 evrov davka na dodano vrednost. Ker ta davek ni bil plačan, mi je inšpektor naložil, naj se samoprijavim. To sem storil, obenem s samoprijavo še plačal teh 128 evrov.«
Kako je lahko zaračunani znesek znašal nič evrov, Stanković ne zna pojasniti: »Inšpektorju sem razložil, da je računalniški program tako narejen, da ne morem vstopati vanj, zato tudi ne vem, kako se je to lahko zgodilo. Prosil sem ga, naj pojasnilo, kako je lahko prišlo do napake, poišče pri programerju. Pa inšpektorja niti programerjevo pojasnjevanje ni zadovoljilo. Na koncu mi je inšpektorat naložil plačilo 27.000 evrov kazni. Prosil sem za plačilo v obrokih. Ugodili so mi in mi izračunali mesečni obrok 2200 evrov. Tri obroke in pol sem iz prihrankov in tudi že z izposojo poravnal, več potem nisem zmogel. Sicer sem upal, da bo jeseni promet toliko narasel, da bom zlezel na zeleno vejo, a žal ni. Z dnevnimi zaslužki takega denarja preprosto ni bilo mogoče zbrati. Potonil sem.«
Poslovni in osebni stečaj
Končal je v stečaju: »Kot samostojni podjetnik sem moral tudi v osebni stečaj. To pomeni, da ostanem brez vsakega premoženja. Pri petdesetih moram začeti popolnoma na novo, z ničle.«
Kako doživlja svoj poslovni zlom? »Stresno, seveda. Nisem tak človek, da bi ljudi nategoval. Strinjam se, da sta delavki opravili delo in si zaslužita plačilo. Tudi tale pogovor sem sprejel, ker želim biti korekten in odgovoren do svojih dejanj. V Žar Burger sem vložil veliko truda, del svojega življenja. Žal je prišlo, kot je. Čeprav sem vedno zastopal načelo, da je treba dati državi, kar je njenega, in čeprav je moja vest čista, je žal prišlo tako, da sem kaznovan s kaznijo, ki je ne zmorem. Resničnost moram sprejeti tako, kakršna je, in začeti znova.«
Da je Žar Burger od 25. novembra v stečaju, lahko vsakdo prebere že na spletnem portalu.
Delavki sta, ob njem, ostali brez službe in jima je še dolžan, priznava Stanković: »Anica je ob še eni delavki ostala z neporavnanimi obveznostmi, tako kot piše. Obljubil sem ji, da ji bom ta dolg poravnal, a potrebujem nekaj časa. S stečajem sem jo seznanil in ji rekel, naj se sama odloči, ali bo delala pri novi lastnici Žar Burgerja pod njenimi pogoji. Lokal je prevzela moja hči Jovana Stanković, ki sicer živi samostojno. Z zaročencem sta se odločila, da nadaljujeta s tem lokalom, zanj je Jovana z lastnikom prostora in zemljišča sklenila pogodbo o najemu. Sam pri hčeri ne delam, me tudi ne bi vzela, saj pravi, da bosta onadva delala po svojem sistemu, ne po mojem, ki me je itak pripeljal v stečaj. Če bi dobro gospodaril, zagotovo ne bi propadel, mi pravita. Zato sem se odmaknil, sem na borzi dela in upam, da najdem gostinca, ki me bo zaposlil za pripravo hrane na žaru, kar zagotovo obvladam.«
Pismo omenja zaroko Stankovićeve hčere v Srbiji kot razkošno veselico s sto gosti. Oče Petar slavja ne zanika, a trdi, da je bilo vseh udeležencev le 25: »Stroške so pa poravnali stari starši.« |