Muhasto vreme ob času cvetenja, oljčna muha, ki se je pojavila že v začetku julija, mesec prej kot običajno, polžji odziv naše države, ki ob tem pojavu ni dovolila uporabe najučinkovitejšega insekticida, tako kot druge sredozemske države, pomanjkanje strokovnih nasvetov in nepripravljenost oljkarjev na največjega škodljivca plodov oljk so letos, takole čez palec, istrskim in goriškim pridelovalcem oljčnega olja požrli okoli sedem milijonov evrov.
Namesto tisoč ton le 250
Redki so istrski oljkarji, ki so letos pridelali tretjino ali četrtino oliv in olja povprečne letine v zadnjih dvajsetih letih, več je tistih, ki oktobra in novembra sploh niso šli v oljčnike, ker so olive zaradi napada oljčne muhe že popadale po tleh, redke, ki so še ostale na drevesih, pa so bile povsem črvive. Namesto običajnih tisoč ton oljčnega olja so ga letos v torkljah iztisnili komajda 250.
Oljčna letina je bila zaradi deževnega poletja katastrofalna tudi v drugih sredozemskih državah. Cena olja zaradi slabe letine verjetno ne bo bistveno poskočila, saj že zdajšnjih od 10 do 13 evrov za ekstra deviško pomeni prag zmogljivosti povprečnih potrošnikov. Bojimo pa se lahko morebitnih špekulacij z mešanjem naravnega z rafiniranim, vendar si resni pridelovalci in proizvajalci tudi zaradi spoštovanja rednih odkupovalcev tega zagotovo ne bodo privoščili. Seveda pa ni rečeno, da se za to ne bodo odločili drugi členi v verigi do potrošnika. |
S temi številkami soglašajo tako pridelovalci, stroka in oljarji. Med najglasnejše kritike odnosa kmetijske politike do istrskega zelenega zlata, kot pravijo oljčnemu olju, spada Milena Bučar Miklavčič, ustanoviteljica in ena od lastnic laboratorija LABS iz Izole, ki se je prvi v Sloveniji lotil analize kakovosti istrskega oljčnega olja, hkrati pa tudi analize tistih olj, ki jih Slovenija uvaža. Po njeni zaslugi ter po zaslugi prizadevanja članov Društva oljkarjev slovenske Istre (DOSI) je po mednarodnih standardih nastal pravilnik o klasifikaciji oljčnega olja. Trgovci so morali na njegovi podlagi s polic umakniti kar precej uvoženega olja, ki ni bilo ustrezne kakovosti. Bučar Miklavčičeva je tudi vodja slovenskih ocenjevalcev oljčnega olja in vse od začetka na enem največjih svetovnih sejmov vin Vinitaly v Veroni, ko so mu dodali še mednarodni salon ekstra deviških oljčnih olj z vsega sveta (SOL), tudi članica najvidnejših ocenjevalcev. Večina članov DOSI je pridobila oznako ZOP, zaščiteno označbo porekla, ki pomeni, da ponujajo pravo ekstra deviško oljčno olje. Deviško oljčno olje iz slovenske Istre je bilo tudi prvi slovenski kmetijski pridelek in izdelek s priznanim certifikatom EU.
Oljarne brez dela
Da je bila letošnja letina katastrofalna, soglašata tudi Boris Jenko, dobitnik najvišjih priznanj na mednarodnih tekmovanjih oljčnega olja, in Marinko Hrvatin, lastnik ene najsodobnejših oljarn v slovenski Istri. »Registrirane oljarne smo letos delale z izgubo. Namesto običajnih osmih ali dvanajstih ur obiranja na dan smo delali po tri ali štiri. Obratovali smo tudi zato, da obdržimo stalne stranke,« je povedal Hrvatin.
Milena Bučar Miklavčič pravi, da kmetijska politika podcenjuje oljkarstvo že s tem, da je v svetovalni službi za pridelavo na plačilni listi le en agronom. »V slovenski Istri se je zanimanje za oljkarstvo pojavilo v začetku osemdesetih let. Zagon je bil izjemno spodbuden, tako da so oljke posajene že na približno 2000 hektarih. Toda vse izvira iz navdušenja pridelovalcev, brez prave pomoči stroke. Še danes nimamo baze podatkov o razvoju te kmetijske panoge, pomembne za Istro in v zadnjih letih tudi za Goriška brda, brez tega pa ne moremo ustrezno ukrepati, ko se pojavi vremensko tako muhasto leto. Že cvetenje in oploditev oljk sta kazala na slabšo letino od povprečja, zgodnja oljčna muha je presenetila pridelovalce, država pa ni dovolila uporabe najučinkovitejšega insekticida (perfectiona). To je uredila šele v dveh dneh od opozorila pospeševalcev, vendar je že prvi napad muhe zdesetkal pridelek.«
Račun se ni izšel
Bolje so jo odnesli oljkarji, ki so upoštevali navodila svetovalne službe, da začnejo olive pobirati že v začetku oktobra, dober mesec prej kot običajno, čeprav je bil izplen pri njihovem stiskanju tudi do trikrat manjši od povprečnega. »Predčasnega obiranja se niso lotili vsi, saj se jim računica ni izšla. Olive so bile polne vode, izplen olja pa pod desetimi odstotki, kar pomeni pičlih deset litrov na sto kilogramov oliv. Ob tem je treba upoštevati, da na sto kilogramov sadežev dva odstotka od izplena zaračuna oljar. Napad oljčne muhe je najbolj prizadel oljkarje, ki so se odločili za ekološko pridelavo in pri katerih edino škropivo, ki ga lahko uporabljajo, ni učinkovalo, če niso bili dovolj hitri. Dolgoročna strategija, da bi se kar štiri petine pridelovalcev odločile za ekološko pridelavo, po mojem mnenju zahteva trezen premislek,« pravi Bučar Miklavčičeva.
Dodaja še, da je LABS že analiziral okoli 150 letošnjih vzorcev oljčnih olj. »Po kakovosti gre za eno slabših letin, le redkim oljkarjem, najbolj skrbnim in marljivim, je uspelo pridelati vrhunsko olje, s katerim se bodo tudi prihodnje leto lahko enakovredno kosali s svetovnimi pridelovalci.« Spodbudno je, da so pod okriljem Znanstvenoraziskovalnega središča Univerze na Primorskem letos ustanovili inštitut za oljkarstvo, ki ga financira država, zato upa, da bo postal baza podatkov, ki jo pogreša pri razvoju oljkarstva v slovenski Istri.
Malo olja, veliko oljarjev
Eden največjih oljarjev Marinko Hrvatin pravi, da je letošnja letina katastrofalno slaba. »Glede na vlaganja v prostore in opremo smo delali z izgubo. Kot oljarji smo si krivi tudi sami, saj je zmogljivost samo na območju slovenske Istre tolikšna, da bi pokrili potrebe celotne Istre, tudi hrvaškega dela in še sosednjega tržaškega območja. Imamo 28 registriranih oljarn, le 12 jih ima uporabno dovoljenje, več kot dvajset majhnih dela na črno. Resda se uskladimo o cenah, ne bi pa si razdelili dela, kaj šele skupnih vlaganj. Brici, ki so na področju oljkarstva daleč za nami, so pred leti z evropskim denarjem postavili skupno oljarno in jo letos dopolnili še s sistemom razkoščičevanja. Česa takega v slovenski Istri kljub navidezni solidarnosti nismo sposobni, raje crkujemo ob letinah, kot je bila letošnja,« pravi Hrvatin.
S tokratnim pridelkom ni zadovoljen niti Boris Jenko, pridelovalec letos najbolje ocenjenega slovenskega olja na prestižnih mednarodnih tekmovanjih. »Oljke vzgajam že desetletja, pred dvajsetimi leti sem se tega posla lotil resno. Imam 2,5 hektara oljčnikov, večino na zemlji, ki jo imam v zakupu od kmetijskega sklada. Ker sem upokojen in zaljubljen v oljko, sem vsak dan v oljčniku in sem tudi pravočasno zaznal prvi napad oljčne muhe. Kot ekološki oljkar sem uporabljal edino vabo proti njej (GF 120), ki nam je dovoljena. Toda ponagajalo je vreme. Učinkovita bi bila, če nekaj dni po njeni uporabi ne bi deževalo, toda od julija skoraj ni bilo dneva brez dežja, zato je bil učinek zanemarljiv. Uspelo mi je ohraniti polovico siceršnjega povprečnega pridelka, s kakovostjo olja sem zadovoljen. Vztrajal bom pri ekološki pridelavi, čeprav bomo morali vsi skupaj razmišljati tudi o drugih možnostih zaščite oljk pred oljčno muho, moljem in pavjim očesom. Računam na pomoč stroke, s katero ob začetku vnovičnega razcveta oljkarstva v slovenski Istri nismo imeli veliko sreče ne pri sajenju ne pri izbiri sadik in oljčnih vrst, ki spadajo na naše območje,« nam je zaupal Jenko.
