MARIBOR – Kot da izguba dveh najbližjih družinskih članov za Andrejo Deučman iz Pesnice pri Mariboru ne bi bila zadosten udarec, je na posmrtne ostanke svojega 60-letnega očeta Bogdana Poropata in komaj 16-letnega sina Timoteja čakala skoraj ves mesec. Tragedija je družino pretresla na začetku letošnjega julija. Bogdan Poropat je bil zaposlen kot voznik v ptujskem avtoprevozniškem podjetju, s seboj je na pot v Francijo vzel najstarejšega vnuka Timoteja, ki je imel po uspešno zaključenem letniku na srednji prometni šoli v Mariboru poletne počitnice. »Odpravila sta se v četrtek zgodaj zjutraj, vračala naj bi se v noči na soboto,« nam je dejala Andreja Deučman, ki je v zadnjem mesecu morala skozi pekel.
Ko Timoteja v soboto zjutraj še ni bilo domov, si njegova mama ni delala prevelikih skrbi. Misleč, da je zaradi prihoda v domovino ob pozni uri prespal pri dedku v Dupleku, si niti pomisliti ni upala na kakšno nesrečo. »Klicala sem tudi sojo babico, ali sta se oče in Timi že kaj oglasila pri njej. Ker mi je rekla, da ne, sem poklicala očeta, vendar je bila številka njegovega mobilnega telefona nedosegljiva. Niti pomisliti si nisem upala, da bi šlo kaj narobe,« nam je vsa iz sebe pripovedovala mati dveh otrok. Sledil je verjetno najtežji trenutek v njenem življenju. Bilo je okrog osme ure zvečer, ko je zazvonil njen telefon, na drugi strani pa je njena 80-letna babica dejala: »Timija in Bogdana ni več, umrla sta.« Andreja je od šoka prekinila telefonsko zvezo, se obrnila k možu Bogdanu Deučmanu in mu povedala, kaj ji je sporočila babica. »Dejal sem ji, da ni pravilno slišala, in jo bodril, naj vendar še enkrat pokliče babico in preveri resničnost,« se spominja Bogdan.
Neznosna resnica
Bila je boleča resnica, babica je razložila, da ju je z dedkom obiskala slovenska policija (Bogdan Poropat je imel še vedno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev) in ji predala novico, da sta umrla njun sin Bogdan in njegov sopotnik v tovornjaku. Policisti takrat še niso vedeli, kdo se je s slovenskim voznikom odpravil na pot v Francijo. Deučmanovi so nemudoma pobrskali po svetovnem spletu in našli poročila s tragične nesreče na nemški avtocesti. Bilo je na ravnem odseku avtoceste A6 med Sinsheimom in Heibronnom v petek, minuto pred 17. uro. Kot so pozneje ugotovili nemški preiskovalci, naj bi voznik slovenskega tovornjaka s hitrostjo 86 kilometrov na uro trčil v madžarski tovornjak, ki se je ustavil v koloni zaradi druge prometne nesreče.
Trčenje je bilo tako silovito, da je na kamionu, ki ga je vozil Bogdan Poropat, počil rezervoar za gorivo. Oba tovornjaka so zajeli ognjeni zublji, ki so se širili s svetlobno hitrostjo. Madžarski voznik se je tik pred zdajci rešil pred smrtjo, medtem ko je tudi hitro posredovanje gasilcev za dedka Bogdana in njegovega ljubljenega vnuka Timija prišlo prepozno. Njuni do neprepoznavnosti zogleneli trupli so preiskovalci iz razbitin dobili šele, ko so gasilci po dobri uri gašenja zadušili še zadnje ognjene zublje. Očividci so pričali, da česa podobnega še niso videli, saj naj bi se zaradi izjemno visokih temperatur topil aluminij, asfaltno podlago pa so morali nekaj dni po nesreči na tem delu avtoceste celo zamenjati.
Brez telegrama, kaj šele sožalja
»Spraševali smo se, zakaj se je to moralo zgoditi. Timi je tiste noči še okleval, če naj gre z dedkom na pot. Rekel je, da še želi videti Francijo in Romunijo, zatem pa ga ne bo več spremljal. Ura je bila že ena zjutraj, mislili smo, da je dedkova službena pot padla v vodo, in želeli smo leči k spancu, ko je vendar zazvonil telefon,« se noči, ko je zadnjič videla starejšega sina, spominja Andreja. Toda ob tragični vesti iz Nemčije si niti predstavljala ni, kakšne donkihotovske borbe bo še morala biti, da se bo lahko dostojno poslovila od svojega očeta in sina. »Presenečalo nas je, da nas o nesreči ni obvestil delodajalec, saj je bil oče redno zaposlen v podjetju LKV Janko s ptujskega območja. Niti telegrama niso poslali, kaj šele da bi osebno izrekli sožalje. Ko smo tja poklicali, da bi izvedeli več podrobnosti, nam je ženska odvrnila, da nam drugih podatkov ne morejo dati,« je dodala Andreja.
Na brezčutnost ljudi so naleteli tudi v nadaljevanju. Ker so želeli posmrtne ostanke čim hitreje spraviti v Slovenijo, so se obrnili na slovenski konzulat v Münchnu in tamkajšnjo podkonzulko Andrejo Horvat. Naslednji šok je bil, da je nemško tožilstvo zahtevalo DNK-analizo umrlih in primerjavo z vzorci iz Slovenije. Ko sta Deučmanova izvedela, da bi lahko to trajalo tudi po več tednov, sta sama pospešila stvari tako, da so slovenski forenziki prišli na odvzem vzorcev sline in jih s pomočjo Interpola odpeljali v Nemčijo. Niso želeli drugega, kot od obeh se dostojno posloviti. »Vsako jutro sem klical v Nemčijo na slovenski konzulat, da bi izvedel, kaj je novega. Motilo me je, da je iniciativa prihajala z naše strani, namesto da bi oni o novostih obveščali nas. Saj bi lahko država poskrbela, da slovenske državljane ob nesrečah pripelje nazaj v domovino, ko pa za morilce in druge kriminalce poskrbimo, da jih izročimo drugim državam,« se sprašuje Bogdan Deučman.
Konzulat dvignil roke
Komunikacijski mrk sta še nekako prebolela, vendar jima je prekipelo, ko sta 18 dni po nesreči kljub obljubam, da bosta žari s posmrtnimi ostanki vendarle odšli na pot, še vedno zaman čakala. Naposled sta izvedela, da pogrebno podjetje Kipp, ki so jima ga priporočali na slovenskem konzulatu v Nemčiji, zahteva vnaprejšnje poplačilo slabih 2800 evrov stroškov. »Poklical sem na konzulat v bavarsko prestolnico in hotel izvedeti, kaj se dogaja, ko mi je ženska na drugi strani telefonske zveze dejala, da od nas dviguje roke in naj vendar sama naveževa stike s pogrebnim podjetjem,« je dejal Bogdan Deučman in se upravičeno spraševal, zakaj za boga pa imamo Slovenci svoja predstavništva v drugih državah.
Andreja in Bogdan Deučman sta se nato na lastno pest odpravila na zavarovalnico, da je ta na nemško pogrebno podjetje poslala garantno pismo, da bodo stroški poravnani. »Obupala sem. Nisem več verjela, da bomo žari dobili v Slovenijo. Predstavljala sem si, da bodo njun pepel raztrosili nekje po Nemčiji,« je o črnem scenariju, ki se ji je vrtel pred očmi, na glas razmišljala Andreja. Po slabem mesecu trpljenja, brezmočnega boja z birokracijo so Bogdana Poropata in Timoteja na avgustovski četrtek na pobreškem pokopališču vendarle položili v slovenska grobova.