Mesto je daleč naokoli znano tudi po sladoledu, ki ga pripravlja družina Demiri, tod bolj znana pod imenom Makedonci, kot jih Bistričani imenujejo že od njihovega prihoda v kraj. Zdaj tradicionalno obrt vodi Gajur kot tretja generacija družine, oba sinova, ki nosita pečat četrtega rodu, pa v lokalu delata. Njihov sladoled je tako priljubljen, da gostov zlepa ne zmanjka.
Sladke nedelje
Slovenska zgodba o uspehu družine Demiri se je začela 1957, ko je v mesto prišel takrat 55-letni Dabir. V Ilirsko Bistrico se je preselil iz Maribora, kamor je prišel 1946 in kjer se je izučil slaščičarske obrti. V Orajtovi hiši na Cankarjevi ulici sta skupaj s 17-letnim sinom Neđmedinom odprla prvo slaščičarno, štiri leta pozneje sta jo preselila na konec iste ulice v stavbo nekdanjega hotela Tomšič. Tam lokal pod imenom Sladki bar obratuje še danes.
Neđmedin je od očeta leta 1962 prevzel obrt in poklicu ostal zvest dolgih 35 let. Zdaj že pokojni slaščičar je veljal za izjemno dobrega in pedantnega, s svojimi sladkimi mojstrovinami je razvajal številne Bistričane, torte in druge dobrote pa je s kolesom razvažal tudi po okoliških krajih. Nekaj posebnega so bile nedelje, ko so se po maši na slaščicah in sladoledu ustavljali številni domačini. Takrat je bilo mogoče kupiti le štiri vrste sladoleda: vaniljo, jagodo, čokolado in limono, pa vendar je otrokom, ki so danes že odrasli v none in nonote, za vedno ostalo v spominu, kako so denar, namenjen za v škrapco, raje na skrivaj porabili za sladki sladoled. Leta 1987 so Demirijevi opustili slaščičarno, sladoledu pa so ostali zvesti.
Skrivnostni recept
Družino iz Makedonije so zaradi prijaznosti in ustrežljivosti Bistričani že davno vzeli za svojo. To, da jim pravijo Makedonci, Gajurja ne moti, nasprotno – na domače ime je ponosen. Krajanom in prijateljem so leta 2007, ob praznovanju 50. obletnice prihoda, pripravili brezplačen sladoled, in množica ljudi, ki je z njimi slavila ob sladoledu, je pokazala, kako radi imajo njihove sladke razvade in kako jih cenijo. A dober sladoled ni njihov edini prepoznavni znak, tudi velikost kepic ni kar tako. »Nikoli, niti jaz niti oče, nismo gledali na to, da bi šparali pri sladoledu. Pomembno se nam zdi predvsem to, da so stranke zadovoljne – in potem smo zadovoljni tudi mi,« pove Gajur.
Svoja sinova Ismeta in Afrima je naučil, da se zadovoljne stranke vračajo tudi brez posebne reklame. Pa še nekaj ni pozabil prenesti na njiju. Strogo varovani recept, ki je hišna skrivnost, sinova že poznata, Gajur pa si želi le še to, da bi tradicijo nadaljeval tudi član petega rodu, 13-letni vnuk Ardijan. To si želijo tudi Bistričani.