LJUBLJANA – Gregor Virant je včeraj korektno držal predvčerajšnjim dano besedo in premierki Alenki Bratušek še uradno predlagal kandidata za novega ministra za infrastrukturo in prostor. Bratuškova je bila, kajpak, že v četrtek seznanjena s tem, da bo Virant tako ravnal (koga ji bo predlagal), in temu ni nasprotovala. Lahko, seveda, bi. Kakor koli, predsednik Državljanske liste (DL) je naredil konec dovčerajšnjim špekulacijam, koga vse bo, če bo, ponudil za naslednika Igorja Maherja: predlagal je Sama Omerzela, direktorja Eol grupe iz Karlovca. Uspešnega poslovneža in podjetnika ter mednarodno priznanega in tudi nagrajenega inovatorja (lani je, denimo, prejel Eurekino venture forum nagrado), kot smo lahko prebrali v všečni utemeljitvi njegove kandidature. Pozornost političnih analitikov in komentatorjev pa je kljub temu v hipu pritegnila neka druga podrobnost: Omerzel je namreč v svoji zanimivi karieri že avgusta 2000 postal projektni vodja podjetja Ultra, septembra 2001 pa direktor Ultrinega poslovnega razvoja, no, je pa tudi res, da se je pozneje sicer resda »ločil« od Ultre (vsaj prodal je menda lastniški delež v njej) in si raje na Hrvaškem poiskal nove gospodarske izzive, najprej kot lastnik in direktor podjetij Dinova in Lastinski, nazadnje pa kot direktor že omenjene Eol grupe. Vsekakor pa vam ne priporočam, da na spletu najprej poguglate geslo Ultra Karlovac, potem pa še Eol grupe Karlovac. Boste bržda zelo presenečeni, ko boste odkrili, da sta sedeža obeh podjetij naključno na istem naslovu: Tadije Smičiklase 5 c.
Afera Ultra
Skratka, le kdo bi vedel, zakaj v Sloveniji že ob omembi podjetja Ultra in domnevno povsod navzočih Ultrinih kadrov najprej pomislimo prav na afero Ultra, ki je, kot se boste spomnili, izbruhnila po volitvah 2008 in ki nas vsakič znova spomni na to, kako je nekdanji generalni sekretar LDS in prav tako že nekdanji prvak Zaresa Gregor Golobič lagal slovenski javnosti oziroma (pred volitvami) zavestno zamolčal, da je kar 10-odstotni lastnik nizozemske družbe Ultra SUM, ki je pač kar 70-odstotna lastnica slovenske Ultre? Zanimivo je konec koncev tudi to, da se bosta odslej kar dva od dvanajstih ministrov pod vodstvom Bratuškove lahko pohvalila, da sta bila svojčas poslovno tesno povezana z Ultro: poleg ministra, ki bo bdel nad infrastrukturo, prostorom in energetiko (!), tudi obrambni minister Roman Jakič, ki ga sicer ni predlagala Državljanska lista, marveč Pozitivna Slovenija. Razlika med njima le obstaja.
Kakor koli, dobro obveščeni vedo povedati oziroma so očitno prepričani, da brez strinjanja nedvomno vplivnega podpredsednika Pozitivne Slovenije, nekdanjega direktorja podjetja Istrabenz Gorenje in zdajšnjega prvega moža Gen–I Roberta Goloba, najbrž noben kandidat Viranta za ministra za infrastrukturo in prostor (v pristojnosti tega ministra je namreč, kot že rečeno, tudi energetika) ne bi šel skozi koalicijsko kadrovsko sito. Prav Golob naj bi bil namreč tisti član vodstva največje vladne stranke, ki naj bi mu bila zaupana vloga, da bdi nad tem, ali bo kandidat Državljanske liste primeren za vodenje omenjenega resorja. Zakaj pa? Zato, da se funkcije na predlog DL ne bi polastili posamezniki, ki bi mogoče radi sedeli v tem ministrskem fotelju iz napačnega razloga (denimo zaradi svojega interesa ali konec koncev zaradi interesov tega ali onega lobija, ki mu pripadajo).
Teorija zarote ali slamnati predlagatelji
Preden je po volitvah 1996 Slovenska ljudska stranka za gospodarskega ministra predlagala Marjana Senjurja, so v Drnovškovem LDS na predlog enega od članov vodstva stranke, ki mu je bil omenjeni profesor ljubljanske ekonomske fakultete mentor pri magistrski nalogi, sklenili, da bi bilo smiselno Marjana Podobnika prepričati, da je Senjur njegov kandidat. Načrt jim je uspelo brez težav uresničiti, le redki pa so opazili, kaj šele vedeli, da Senjur le ni povsem »ljudski«. In to še zdaleč ni bil edini tak primer. V mandatu 2002–2004 se je premier Tone Rop udeležil seje izvršnega odbora Desus in navzočim pojasnil, da bi mu bilo še najbolj všeč, če bi mu za ministrico za regionalni razvoj predlagali Zdenko Kovač. Kovačeva ni bila članica Desus, je pa z Ropom sodelovala že od leta 1997. No, tudi pri kandidaturi nekdanjega ultrovca za naslednika le nekajdnevnega ministra Igorja Maherja so nekateri pronicljivi opazovalci dnevnopolitičnega utripa takoj posumili, da je DL najbrž le slamnat predlagatelj Sama Omerzela. Vseeno je, ali vede ali nevede. Zanimivo je, da celo nekateri člani odbora DL za infrastrukturo in prostor, ki ga vodi Fidel Krupić, niso bili obveščeni o tem, da je Omerzel kandidat. To so izvedeli šele iz medijev. Sliši se neverjetno: toda hrvaška Ultra in Eol grupe Sama Omerzela imata v Karlovcu sedež naključno, točno, celo na istem naslovu.
