Po koroških dečkih 
še kitajska deklica!

HARIJE, ŠANGHAJ – V javnosti še vedno odmeva primer nezakonitega odvzema koroških dečkov babici in dedku, pred nekaj dnevi se je še z eno sodbo potrdilo, da je bil odvzem nezakonit in da se je center za socialno delo nazadnje pritožil za nekaj, za kar se sploh ne bi smel. Vmes, ko sodni mlini meljejo, pa ljudje živijo naprej; otroci odraščajo, stari starši sivijo, tista vsakodnevna nit med družino pa prhni. In v identični situaciji počasnih mlinov državnih ustanov se je znašel 40-letni Bogomil Počkaj iz Harij, ki je zadnjih nekaj let – do oktobra lani – živel in delal na Kitajskem.

Bogomil pravi, da je služboval pretežno v informacijski tehnologiji, med bivanjem na drugem koncu sveta pa je kmalu po prihodu spoznal sorodno dušo, danes 36-letno Likun Liang, ki jo vseskozi kliče Grace, kar po angleško pomeni lepota, čar: »Od začetka nisem razmišljal o razlikah, ker sem jo ocenil za v redu žensko in pričakoval, da si bova tako ali drugače ustvarila družino. Leta 2012 sva se poročila, leto zatem je zanosila in 2014. rodila hčer,« kratek tok dogodkov opiše Bogomil.

Za vnukinjo nočejo slišati

Družinske fotografije Bogomila, Grace in hčerke odsihmal kažejo nasmejane obraze, rast dojenčka v deklico ter izlete, ko so še uživali družinsko srečo. V ozadju pa so že poprej potekali dogodki, ki so sfižili medsebojno čustvovanje. Medtem ko je bila Grace noseča, je imel Bogomil zdravstvene težave z ramo, v njej se je nabiral kalcij: »Tam imajo zanič zdravstveni sistem, v vsej državi niso imeli ene naprave za razbijanje kalcinata na kosteh.« Med enomesečnim zdravljenjem v Sloveniji, pravi, se je prvič zavedel, da mu na Kitajskem ni ostati. Vmes je izgubil službo, a jo znova tudi našel, medtem je imel še kratkotrajno kitajsko podjetniško pobudo.

Zavest o težavnosti bivanja se je kazala skozi vsakdanje stvari, Počkaj odnos Kitajcev do tujcev opiše kot rasizem, birokracija jim je takisto nenaklonjena: »Na Kitajskem sem bil kot tujec v slabšem položaju; brez penzije, socialnega, nisem mogel biti lastnik avta ali stanovanja, tudi podjetje kot tujec težko odpreš.« Zato, pravi, so podjetje za uvoz evropske hrane ustanovili tako, da sta lastnika Grace in njen brat. O uspešnosti podviga dovolj zgovorno priča ta stavek: »Ni nama uspelo z nobenim poslom do zdaj.«

Po rojstvu hčere je spoznal novo razsežnost razlik med nami in Kitajci: »Njeni starši nama niso pomagali, ker sva imela punčko, slišati niso hoteli zanjo. Po kitajski tradiciji se pomaga samo sinu, zato niso skrbeli zanjo ali pošiljali daril.« Takrat, pravi, je bilo več sporov med njim in Grace, a ne prvič: že po poroki sta se ostro, dobesedno ostro sprla: »Grace me je poskušala pred mojo sestro zabosti s škarjami,« pojasni Bogomil. Po porodu je on vse dni delal, Grace je bila sama s punčko, nesoglasja so se okrepila: »Začeli so se prepiri in obtožbe, že tam se je pričelo nasilje, trpel sem njene brce in udarce.« Padla je odločitev, da družinica izpod Himalaje odrine v našo deželo na sončni strani Alp.

Po vrnitvi poči

Pred odhodom, trdi Bogomil, je Grace »na vso silo« hitela kupovati stanovanje na Kitajskem, za kar naj bi vzela kredit na dveh tamkajšnjih bankah, odplačevati ga je nameravala iz Evrope: »Meni je mesec pred vrnitvijo padlo v vodo predstavništvo za kitajsko programersko podjetje pri nas, ampak sem se kljub temu odločil vrniti.« Letalo, s katerim so se vrnili, je pristalo oktobra lani; med Harijami pri Ilirski Bistrici ter Šanghajem je 8769 kilometrov zračne razdalje.

V tem oktobru je šlo tako Bogomilu kot Grace samo navzdol; službe za odplačilo okoli dveh tisočakov kreditov Grace ni dobila, Bogomil jo je prav tako iskal. »Po moje se ji je strgal film in je hotela domov,« zaobjame dogajanje, ki ga 21. oktobra prvič zabeležijo tudi na ilirskobistriški policijski postaji. »Takrat je Liang Likun s hčerko odšla od doma do železniške postaje z namenom, da se vrne na Kitajsko z otrokom, s čimer se mož ni strinjal. Policisti niso zaznali elementov prekrška ali kaznivega dejanja,« je oktobrsko eskapado povzel komandir PP Ilirska Bistrica Karol Iskra. O nasilju nad Kitajko policisti ne poročajo ne takrat ne čez dva meseca.

Kajti 22. decembra 2016 je hotela Grace znova oditi, bila pa je bolj uspešna – vnovič je poklicala policijo zaradi domnevnega moževega nasilja. Policisti slednjega sicer nikjer ne ugotavljajo, navajajo pa spore Liang s tastom (kitajska snaha naj bi slovenskemu tastu celo strgala bundo) pa da je hotela zažgati krpo v moževem stanovanju ter da se je mož umaknil z otrokom k sosedom. Policisti so ugotovili, da je bilo stanovanje »v zelo slabem stanju, na kuhinjski mizi oblačila in stara hrana, po tleh umazano. Stanovanje je bilo vidno zanemarjeno.« Poklicali so socialno službo.

Odvzeto skrbništvo brez podlage?

Dežurna socialna delavka, ki je prevzela primer, je bila Nina Bavdek, direktorica CSD Cerknica: »Ko v razgovoru ugotovimo, da je nekdo žrtev nasilja, moramo storiti vse za zaščito žrtve. V primeru, da se odrasla ženska, ki je po njenih navedbah žrtev nasilja oziroma je žrtev nasilja mladoletni otrok, odloči za vključitev v krizni center, ji interventna služba najde prosto mesto v kriznem centru ali varni hiši in uredi prevoz do omenjenih institucij,« odločitev pojasnjuje Bavdkova in dodaja, da družine sicer ni obravnavala, ker je krajevno pristojen CSD tisti v Ilirski Bistrici.

Počkaj je kategoričen: »Gre za samovoljno odločitev socialne delavke. Po polnoči istega dne me je klicala žena, da hči joče, sprašuje po meni in hoče domov; klical sem v varno hišo, če lahko pridem tja, pa so mi prepovedali stik, čeprav ni bilo zakonske podlage, ženi pa so prepovedali, da me kontaktira,« navaja oče. Grace in hči sta nato prišli še v Ljubljano, Počkaju pa ni nič pomagalo, da je na sodišču – po nasvetu druge socialne delavke iz Ilirske Bistrice – sprožil postopek za razvezo in določitev skrbništva: »V eni od nevladnih organizacij so ji pomagali, dobila je potni list za hčer na kitajski ambasadi in prvega januarja je odletela prek Istanbula v Šanghaj.« Bavdkova je sicer povedala, da z umikom mame z otrokom na Kitajsko »nismo bili seznanjeni.«

»Bila mi je odvzeta pravica do skrbništva nad hčerko, ki je slovenska državljanka, stalno prijavljena v Ilirski Bistrici,« zagrenjeno de Počkaj, ki zdaj hodi od vrat do vrat, od odvetnika do sodnika: »Jaz sem bil napaden in ogrožen, njo pa pošljejo v varno hišo. Nisem imel prepovedi približevanja, nisem naredil nič narobe, da bi mi morali preprečiti stik z otrokom.« Pred tremi tedni je imel Bogomil 40. rojstni dan, namesto slavja so bili prisotni le žalost, samota in pogrešanje najdražjega bitja na vsem planetu.

Zdaj mu ostane najprej sodna borba na naših sodiščih za dodelitev skrbništva, da sploh lahko odrine na Kitajsko in se bori še s tamkajšnjimi ustanovami: »Postopki se vlečejo in ne stečejo, otrok pa je na Kitajskem, ne vem, kje, ne vem, v kakšnih razmerah.« Vložil je tudi ovadbo, glede katere se koprsko tožilstvo še ni odločilo. A škoda zanj (ter za njegovo zdravje) je že zdaj nepopravljiva: »To je enak primer kot koroška dečka – samovoljna odločitev socialne delavke, da se ju odpelje,« pravi z grenkobo ob slovesu Bogomil, ki bo svojemu otroku sledil na drugi konec sveta. In ko bo premagal 8769 kilometrov, se bo pravo iskanje hčere šele začelo …