BREGINJ – Vasi Breginj, Logje, Sedlo, Homec in Stanovišče skupaj z najbolj v kot potisnjenim Robidiščem sestavljajo najzahodnejšo krajevno skupnost v Sloveniji. Za vse skupaj se je uveljavilo poimenovanje Breginjski kot. Po rušilnem potresu leta 1976 je osrednje med naselji, Breginj, dobilo povsem novo podobo. Razen dveh domačij, cerkve z zvonikom in župnišča so bile vse stavbe tako poškodovane, da jih ni bilo mogoče obnoviti. Podreti so jih morali in zgraditi nove, večinoma montažne. Mnogi Breginjci so odtlej v iskanju boljšega življenja odrinili v svet, a se kot lastovke vračajo na rodno grudo. Prav zato, ker jih je ob potresu obvarovala božja roka, tri stavbe – cerkev sv. Nikolaja z zvonikom in župniščem – simbolično predstavljajo trdno vez s starim Breginjem. Kot svetinje bdijo nad vasjo, umeščeno v izjemno lep naravni amfiteater pod razglednim Stolom, ki ga ljubijo pohodniki, padalci, gorski kolesarji in pozimi turni smučarji.
Nočno bedenje
Kot strela z jasnega je v noči na ponedeljek Breginjce zadelo grafitarsko oskrunjenje njihovih treh simbolnih hiš. Prizadelo in zabolelo tem bolj, ker se je vandalizem v Breginju zgodil po nadvse prijaznem kulturnem dogodku, večernem koncertu tolminskih jazzovskih glasbenikov, osrednjem med letošnjimi prireditvami Poletja ob Nadiži. Za domačine in goste, ki jih obiščejo, se skupaj z drugimi domačimi društvi trudi razvojno društvo Breginjski kot. Med njegovimi prizadevnimi člani je tudi Pavel Tonkli, ki ob tem pove: »Za cerkvijo in župniščem, po domače mu pravimo Na gorici, imamo edini primeren prireditveni prostor. Godbeniki so začeli ob 19. in končali ob 21.30. Po koncertu se je večer nadaljeval z družabnim srečanjem. Gostje so počasi odhajali, okrog 23. ure je bilo že prazno.«
Ponoči je bilo vse mirno, nihče ni slišal nič neobičajnega. Ko so se organizatorji v ponedeljek zjutraj zbrali Na gorici, da bi pospravili, kar je še ostalo, jih je osupnilo: »Na pročelju cerkve, levo in desno od vhoda, na zvoniku in na vogalu župnišča je bilo s črno barvo na veliko in na debelo nasprejano polno neprimernih napisov.«
Storilci se kajpak niso podpisali, bi pa smeli iz nasprejanih besed ter znakov sklepati, da gre za delo satanistov. A morda prej za objestneže, nestrpneže. Kakor koli že, Breginjci so mazaštvo prijavili policistom in upajo, da ti poiščejo pisce. Tudi zato, da se ne bi k morebitnim novim izzivom podajali še kam drugam.
»Saj morda v kakem velikem mestu, kjer je polno popackanih zidov, taka packarija ne bi vzbudila večje pozornosti,« pomisli Tonkli, »toda mi, ker smo to doživeli prvič, smo bili dobesedno šokirani.«
Župnik Marjan Rozman potoži: »Je pa tako, da ne moreš nikomur nič reči. Policija pravi, da jih ne more dobiti. Kaj čem potem jaz, mar naj vse noči varujem cerkev?«
Župnikov modri pajac
Pa župnik ni premleval, kaj bi, ampak je oblekel modri delovni kombinezon in jel čistiti zidove: »Nekaj vaščanov mi pomaga, skupaj se trudimo, da bi te črke sprali dol, ampak so zelo trdovratne. Že misliš, da ti je uspelo – ko sije sonce, jih namreč malo pobledi, zakrije – ko pa pade dež, se napis spet pokaže.«
Pa ne odnehajo, doda Tonkli: »Kemijski laboratorij smo zaprosili, da nam pripravi tako mešanico topil, ki bodo delovala bolj globinsko. Popoldne bomo vzorec preizkusili. Maksimalno se bomo potrudili, da to očistimo!«
Župnik, potem ko izreče: »Ljudje moramo biti drug do drugega strpni,« bolj zase kot za naša ušesa še čisto ob koncu doda: »Pa naj bi si ljudje bolj prizadevali, da kaj zaslužijo, kot da počno razne nočne žure, menim.«
Seveda si niti dobrohotni sveti Miklavž, zavetnik breginjske cerkve, izkazane mu objestnosti nikakor ne zasluži. Tem bolj, ker neoromanska cerkev, kot pove državni register nepremičninske kulturne dediščine, slavi 150 let, odkar je bila zgrajena. Znamenite poslikave Toneta Kralja zaljšajo mnoge primorske cerkve – od Dekanov na jugu do Svetih Višarij na severu –, dve je zapustil tudi Breginju.
Župnik Rozman, sam tedaj sicer še ni služboval v Breginju, se ob zdajšnjem dogodku spomni še vloma v breginjsko pokopališko cerkev Marije Snežne pred šestimi leti. Popravilo poškodovanih vrat so morali verniki poravnati sami, čeprav naj bi oblasti vlomilca pozneje prijele in mu sodile. A preden se je pustil ujeti, je po Goriškem, na Krasu in v Vipavski dolini oplenil dva ducata cerkva. Taka je ta zgodba, da lumpje škodo le storijo, poravnajo pa nikoli nič.
Krompirjeva polenta z belim močenjem
Ker je bil ob našem srečanju ravno čas kosila, smo Pavla Tonklija pobarali, katera je najbolj izvirna breginjska jed. Že je jel naštevati, kar potrebujemo za njeno pripravo: žlico masti, klobaso, veliko žlico moke in pol litra mleka. Krompir skuhamo v slani vodi: »Ko je kuhan, ga pretlačimo v vodi, v kateri se je kuhal. V ta redki pire zatem postopno vsipamo pšenično moko, najbolje ostro. Zmes obračamo s kuhalnico, dokler ne postane precej gosta. To polento nato na zmernem ognju kuhamo pol ure. Večkrat jo obrnemo, da nima grudic in je dovolj kuhana. Polenta se prime na posodo. Ko je dovolj kuhana, jo stresemo na leseno desko in razrežemo z nitko.« Naj vas izraz polenta ne zavede, v receptu nastopa samo pšenična moka. Najboljša priloga pa je belo močenje, ki ga pripravimo iz kosov klobase, salame, slanine, lahko tudi z zaseko: »Na olju ali masti pocvremo debelejše kose klobase. Dodamo belo, gladko pšenično moko, še nekoliko pomešamo, potem zalijemo z mlekom. Ta bešamel nato povremo, solimo in popramo, lahko dodamo nekaj sira.« Ali je breginjsko specialiteto že pokusil, je Tonkli povprašal župnika Marjana Rozmana, ki je receptu pozorno prisluhnil. Župnik je odkimal, Tonkli pa obljubil, da mu jo bo pripravil.
