NOTRANJE GORICE – Za marsikaterega upokojenca je lahko bivanje v domu starejših občanov zelo prijetna izkušnja, saj se med drugim lahko družijo s sovrstniki in si tako polepšajo še zadnja leta življenja. Med takimi bi rada bila tudi 83-letna Antonija Klemenc in 88-letni Ivan Pavlin, ki bivata v Centru starejših v Notranjih Goricah, a jima to onemogočajo, kot pravita, številne šlamparije. »Veliko plačujemo, hrana je enkrat slana, enkrat brez soli. Še repe ne znajo skuhati, omake pa vedno delajo z moko in mi tega nismo navajeni,« se nad kuharji jezi Klemenčeva. Ob tem se sprašuje: »Ali imajo ti kuharji sploh kuharsko šolo? Kje so jo delali in če ni to kakšen ponaredek?«
Kokosove kocke in neoprani čajni vrči
Tako izpostavi primer kokosovih kock, ki so jih imeli pri kosilu za sladico prejšnji petek. Ko jih je pojedla, je začutila pekoč občutek in zato začela sumiti, da je moralo iti med njihovo pripravo kaj narobe. Zanimivo pri tem je, da 88-letni Pavlin s kockami ni imel težav, je pa o podobnem občutku, kot je povedala Klemenčeva, poročala tudi neka druga stanovalka in njen vnuk je tako že poklical sanitarno inšpekcijo. »To se jim je kakšna kemikalija polila, ker ene so bile polite, ene pa ne,« pravi 83-letnica in dodaja, da so o tem obvestili kuharje. »Meni ne gre za to, da je mene malo peklo, ampak da ni bila kakšna kislina,« še dodaja. Obtožbe na račun uslužbencev centra pa se s tem še ne končajo. Klemenčeva tako trdi, da vrči za čaj niso bili prekuhani in da čaj negovalke nalivajo v neoprane vrče. »Enkrat sem prišla lepo od zajtrka in gledam: pa vzame v eni sobi vrč, pa ga natoči in nese v drugo sobo. Potem pa me vpraša: 'Ali vi kaj hočete?' Rekla sem, da ne, ampak da samo gledam, kako toči čaj. In mi ona odvrne: 'Ali jaz vas vedno pod prste gledam, ko kaj narobe naredite?'«
Ob tem se Pavlin pritoži tudi nad, po njegovem mnenju, neprimernim ravnanjem osebja. »Gor so tako glasni, mi bi mir zahtevali, pa ga ne dobimo. Tako glasni so med seboj, da je to neverjetno,« pravi 88-letni Ivan in dodaja, da nekateri tudi kričijo na druge oskrbovance. Pavlin in Klemenčeva za bivanje v omenjenem centru plačata okoli 950 evrov na mesec oziroma skoraj 32 evrov na dan, zato pričakujeta primerno raven storitve. Klemenčeva tako potoži, da v svoji enoposteljni sobi od januarja ne dobiva več mila, ker to naj ne bi bilo več »v paketu«. Pritožbe ima tudi čez zdravstveno osebje, saj naj bi sestre pozabile na injekcije, ki bi jih morala dobivati vsak petek. »Vsak petek sem jih dobila, potem pa enkrat teh ni bilo v petek, ni bilo v soboto. In sem rekla 'Kaj pa injekcija enkrat na teden', pa mi je odvrnila, da bo pogledala, in mi je prinesla še eno,« se spominja Klemenčeva. »Mi smo tukaj eno leto in nimamo poštnega nabiralnika. Še zdaj ga ni,« nadaljuje 83-letnica. »To je strašno šlampasto vse skupaj narejeno.« »Pravijo, da je to nadstandard,« razlaga in se sprašuje, kakšen nadstandard je to, če se »spodlivajo vsi vrči, da je vse vedno mokro«. »Je pa ena stvar v redu, da imam veliko sobo in notri televizijo, računalnik in aparat za kavo,« sklene 83-letna gospa.
Jedla tudi direktorica, a težav ni imela
Pritožbe Klemenčeve in Pavlina direktorica Centra starejših Notranje Gorice Biserka Levačič Nelec zelo dobro pozna, saj je bila o njih sproti obveščena. »Vsak dan si sproti pišem pripombe. Če ni prezračen dnevni prostor, opozorim osebje, če je neprijeten vonj, preverjam omare v kuhinji, pomivalni stroj. Kar se tiče kontrole, nimam nobenih zadržkov in tudi osebje to upošteva,« pravi. Glede kokosovih kock pravi, da jih je tudi ona tisti dan jedla, saj se redno prehranjuje v centru. »Jaz sem jih jedla, nisem imela nobenih težav, ni bilo grenko, ni bilo pekoče. Preverili smo, kaj je bilo v testu, prelivu, kje smo kupili kokos,« razlaga Levačič Nelečeva in dodaja, da niso odkrili nobenih nepravilnosti. Kar se tiče kuharjev, pravi, da imajo ti ustrezno izobrazbo in tudi izkušnje pri delu v gostinstvu, zato o njihovi zamenjavi ne razmišlja. »Gospa se sicer velikokrat zelo grdo obnaša v jedilnici, če ji ni kaj povšeči, kriči pred drugimi stanovalci. Zgodba ima dve plati in verbalno zna biti zelo nesramna do zaposlenih. Pohvali pa tudi, če je kaj v redu,« pravi sogovornica in dodaja, da je bila Klemenčeva povabljena v komisijo za sestavo jedilnikov, stanovalci pa lahko na rednih sestankih podajo pripombe na jedilnik.
Navedbe o neopranosti vrčev za čaj po besedah direktorice ne držijo, saj je to takoj naslednji dan preverila pri dotični negovalki. »Te vrče je dala prati in gospe je bil čaj nalit v čist vrč,« pojasnuje. Glede injekcij pa je oddelčna sestra Tina Šalehar pojasnila, da je osebna zdravnica Klemenčevi dala recept za eno škatlo, v kateri je deset injekcij. »Ko je deset tednov preteklo, jih je zmanjkalo, in nadaljnja navodila so bila, da niso več potrebne. In ona je spet prinesla izvid, s katerega je bilo razvidno, da jih mora dobiti deset. Ko smo dobili nova navodila, smo dali naprej. Tisto, kar ima predpisano, dobi,« je povedala oddelčna sestra. O hrupu, na katerega opozarja Pavlin, pa direktorica pravi, da gospoda precej moti, zaradi česar si je dal zvočno izolirati vrata. »Mi osebje ves čas opozarjamo, naj ne bodo glasni. Resnično vsak dan hodim po oddelku, a da bi se kdo drl, ne vem,« pravi Biserka Levačič Nelec. O nadstandardu pa pojasni: »Ona je v sobi nadstandardne velikosti. Soba sama po sebi ni zaradi nobenih drugih stvari nadstardardna. Da bi bila ona deležna kakšnih nadstandardnih storitev – tega mi nimamo.«
Zadovoljni s prijaznostjo osebja
Direktorica centra pravi tudi, da imajo tako svojci kot tudi stanovalci same dobre vtise zaradi prijaznosti in ustrežljivosti osebja. Glede mila pojasnjuje, da to spada v pribor za osebno higieno, ki si ga mora priskrbeti vsak stanovalec sam. »Mi priskrbimo toaletni papir, brisače, posteljnino – to je v tem paketu oskrbe,« dodaja. O poštnem nabiralniku pa pravi, da si ga tudi ona želi, a da so ji na Pošti Slovenije dejali, da je to daljši postopek in je treba počakati.
