SEVNICA – Humanitarno poslanstvo gasilcev je kar dobro znano, manj je na očeh druga, pa prav tako dragocena dejavnost – radioamaterstvo. Čeprav amaterji po imenu, so mojstri svoje stroke. Ob jubileju organiziranega delovanja so jih odlikovali s častnim znakom Republike Slovenije, našim najvišjim državnim odlikovanjem, »za humanitarno pomoč pri naravnih in drugih nesrečah in še posebno za zasluge v procesu osamosvajanja«.
Osnovni delci
Kaj počno, da si zasluge lahko sploh pridobijo, smo povšprašali Tilna Cestnika, zdaj Sevničana, nekdaj Trboveljčana.
Leta 1992 se je Tilen Cestnik, takrat 15-letni dijak srednje ekonomske šole v Trbovljah, prijavil na tečaj za radioamaterje, ki ga je v Zagorju ob Savi organiziral radioklub Šentgotard: »Potegnilo me je, kar sem videl pri starejšem prijatelju, da radioamaterji najdejo prijatelje na vseh koncih sveta. Seveda me je zanimala tudi sama tehnika. Mobilne telefonije tedaj še ni bilo, domačega interneta tudi ne. Mikalo me je, da bi se lahko pogovarjal z neznanimi ljudmi na drugi strani planeta. V tečaj sva šla s sošolcem Rokom, S56RH je njegov klicni znak.«
Ne le nekoč rokovnjači, tudi radioamaterji premorejo svojo stanovsko latovščino. Besede, katerih pomena ne razume nihče drug. Tilen na primer reče: »Vsak radioamater ima svoj klicni znak, dodeli mu ga Akos.«
Kratica AKOS pomeni Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Znak, ki ga izdelanega v obliki registrske tablice ponosno postavi k radijski postaji, radioamater prejme po opravljenem izpitu. Tilnu ga je podelilo še ministrstvo za promet in zveze, Akos je mlajši.
Kaj pomeni njegov zdajšnji znak S56CT, Tilen razloži: »S5 je prefiks in pomeni Slovenijo. Preostalo je sufiks. Številke so lahko od 0 do 9. CT pomeni Cestnik Tilen. Vendar ni nujno, da imaš v znaku imenski kratici, črki sta lahko tudi drugačni.«
Šentgotardski klub je tudi mrknil, zato Tilen s še 30 člani deluje v trboveljskem. Sestajajo se ob ponedeljskih večerih: »Izmenjujemo si izkušnje, se dogovarjamo o akcijah in izobraževanjih.«
Letna članarina znaša 80 evrov: »Približno pol gre zvezi, pol ostane klubu.«
Z Akosovo licenco deluje okoli 5000 radioamaterjev, v klubih je aktivna približno tretjina teh.
Solidna radijska postaja stane okoli 1800 evrov: »Nekoč so jih kupovali čez mejo, veliko je bilo samogradnje. Dobiš pa ročno radiopostajo že za 50 evrov. Prednost večje je, da z večjo oddajno močjo pokriva več frekvenčnih območij, kratkovalovnih in ultrakratkovalovnih in zmore več vrst modulacije. Večja zmogljivost omogoča več neposrednih zvez po svetu, čeprav sežeš po svetu tudi z manjšo radijsko postajo prek posrednih postaj.«
Dragoceni,
ko vse mrkne
Ker se ravnajo kot člani številne, po vsej zemeljski obli razvejane družine, je radioamaterstvo še vedno vabljivo: »Ko grem po svetu, obiskujem prijatelje radioamaterje. Seveda tudi oni mene. Čez deset dni, na primer, me obišče ameriški radioamater, ki z ženo potuje po bivši Jugi. Take vezi kot v našem hobiju ljudje ustvarijo v redko katerem drugem.«
O jeziku in tematiki izvemo: »Uradna je angleščina, sicer pa se lahko pogovarjaš v katerem koli jeziku. Tri teme se odsvetujejo za pogovore, to so politika, spolnost in pa verske zadeve. Čeprav se je takrat, ko je bila vojna po Jugoslaviji, na radioamaterskih frekvencah dogajalo marsikaj, tudi zmerjanje. Dragocene pa so bile informacije, ki so si jih radioamaterji izmenjevali o svojcih.«
Večinoma se ne zavedamo, kako zelo so ob nesreči, vojni ali terorističnem napadu ranljiva javna komunikacijska omrežja. Ko se sesujejo, pridejo v ospredje radioamaterji s svojo tehniko, ki so se zavezani javiti ne le na podlagi svojega kodeksa, ampak tudi pogodbe, podpisane z Upravo za zaščito in reševanje.
Ob nedavnem žledolomu, ko so se podirali daljnovodi ali pa je žice trgalo drevje, so mobilna in stacionarna telefonija ter internet mrknili: »Precej hudo je bilo v občini Gorenja vas - Poljane, ki pa ima za takšne primere sklenjeno pogodbo z radioklubom Marmor Hotavlje, tako da jih je lahko aktiviral kar župan. Zagotovili so zvezo med povsem odrezanima vasema Sovodenj in Trebija, s tem pa omogočili usklajene posege ekip gasilcev in civilne zaščite, ki niso imele na voljo nobenih drugih komunikacij. Dva tedna so jih povezovale male radijske postaje.«
Logaški radioamaterji pa so pri njih nastanjeni avstrijski gasilski ekipi vzpostavili povezavo z njenim domačim štabom: »Bili so tako navdušeni, da so logaškega radioamaterja pozneje povabili na obisk in mu razkazali svoj avstrijski center.«
Kodeks Aron
Pomen radioamaterev se poveča zlasti v posebnih razmerah. K organiziranju radioamaterske mreže jih zavezuje tudi pred 22 leti sprejeti kodeks Aron o pravilih vedenja in delovanja članov ob elementarnih nesrečah (poplave, požari, viharji, plazovi, potresi), večjih ekoloških nesrečah ali nevarnostih (onesnaževanje ali ogrožanje okolja), prometnih ali drugih nesrečah ter nevarnostih večjih razsežnosti. Med drugim jim nalaga: »Na frekvencah, kjer je sprožena ali deluje reševalna akcija, morajo vsi radioamaterji takoj prekiniti vzpostavljanje drugih radioamaterskih zvez. Dolžnost vsakega radioamaterja, ki sliši klic za nesrečo in nevarnost, je, da se takoj javi in se ravna po navodilih postaje, ki vodi reševalno akcijo.« Povezujejo se tudi čezmejno.
50 odtenkov sive po radioamatersko
Kot številni konjičkarji tudi radioamaterji prirejajo svoja tekmovanja. Štirje prekaljeni asi, ki se tekmovanj kot ekipa udeležujejo že vrsto let, pa so se znašli v zadregi, ko enega izmed njih, Martina, žena naenkrat ni več hotela spustiti od doma. Toda ko so trije tovariši prišli na zborno mesto v naravi, jih je Martin že veselo čakal. Postavil je že šotor, zakuril ogenj in skuhal obed. Trojica je zazijala, Martin pa je brž pojasnil, kako mu je uspelo: »Ko sem sinoči sedel v dnevni sobi na kavču, mi je žena po prstih prišla za hrbet, z dlanmi prekrila oči, nato pa me v spalni srajčki odvlekla v spalnico. Vsepovsod je imela prižgane svečke in raztresene lističe vrtnic. Prepoznal sem, da je vse pripravljeno kot v žgečkljivi knjigi 50 odtenkov sive, še lisice in vrvi so ležale na postelji. Vkleni me in priveži, me je prosila, jaz pa sem jo ubogal. Zdaj pa stori, kar hočeš, je še velela. In tako sem zdaj tukaj, pri vas.«
Ladijski radiotelegrafist
Radioamaterji si pogosto služijo kruh z delom, povezanim z radioamaterstvom. Tilen Cestnik je zaposlen v klicnem centru 112, nekoč pa so bili mnogi povezani z radiotelegrafijo. Med njimi pomorščak Splošne plovbe Ciril Deganc, ki je v knjigi Na morja široki cesti podal dragoceno pričevanje o že izumrlem poklicu ladijskega telegrafista.
