ROGOZA – Tragično zgodbo 20-letnega Dejana Ditingerja iz Rogoze v občini Hoče - Slivnica, ki je na prvi šolski dan pred dvema letoma v domači vasi doživel hudo prometno nesrečo s skuterjem, smo bralcem Novic predstavili pred slabim mesecem. Dijak, ki je pred nesrečo obiskoval zadnji letnik srednje gradbene šole v Mariboru, še naprej iz dneva v dan odlično okreva. Ko so zdravniki že obupali, je začel Dejan kot po čudežu najprej premikati okončine, zatem je spregovoril prve besede, pred časom pa naredil tudi prve korake, majhne korake za človeka, a velike korake za Dejana. »Volje mu ne zmanjka. Pride kakšen dan, ko je potrt in nas vrže nekaj korakov nazaj, a drugače so misli usmerjene k popolnemu okrevanju,« upanja, da bo sin enkrat živel povsem normalno življenje brez invalidskega vozička, ne izgublja njegova 48-letna mama Olga Simonič.
1. september 2011 bo zapisan kot datum, ki je povsem spremenil življenje Dejana Ditingerja in njegovih najbližjih. Na stranski ulici v Rogozi, ki vodi na med domačini priljubljeno Gmajno, je Dejan na skuterju vozil za voznikom poltovornjaka. Kot je pozneje napisal izvedenec prometne stroke, naj bi voznik poltovornjaka z voznega pasu zapeljal na nasprotni vozni pas, a le zato, da je nato ponovno zavil desno čez svoj vozni pas, da bi lažje zavil v stransko ulico. Toda Dejana na skuterju je spregledal, ga zadel, tako da je mladenič padel, z glavo zadel ob obcestni kol in končal v ograji. Posledice so bile strašne: zlomljena roka, izpahnjen kolk, poškodovana rama in, kar je bilo najhuje, hude poškodbe glave. Dolgo je bil v komi, preživel je številne operacije, zdravniki so že trikrat obupali. Dokler ni začel čudežno okrevati. Volje mu ne zmanjka. |
Nado v popolno okrevanje mama deli tudi z drugimi
Dejanovi sošolci iz osnovne šole v Hočah, kjer so dolga leta skupaj žulili klopi, njegovi prijatelji, sorodniki in znanci so v teh težkih trenutkih stopili skupaj. Več kot en mesec je trajal projekt organizacije dobrodelnega koncerta pod geslom Bom, ki ga je organizirala skupina dvajsetletnikov z neutrudno Tadejo Ogrizek na čelu. Minulo soboto se je pred kulturnim domom v Hočah zbralo slabih 1000 dobrosrčnih ljudi. »Seveda ga poznam. Bil je sošolec moje hčerke in dober dečko,« nam je dejal starejši gospod, medtem ko se je zibal v ritmih rockovske glasbe. Zatem je sledilo presenečenje, na oder je ob pomoči dveh prijateljev z majhnimi, a ponosnimi korali prišel Dejan Ditinger.
»Sploh si ne morete predstavljati, kako težko je Dejan čakal odhod na koncert. Odšteval je ure, ko sta po njega prišla reševalca. Ni mogel, da ne bi stopil pred množico in ji namenil nekaj besed,« razlaga mama Olga. Iz njegove mimike na odru je bilo mogoče razbrati neutrudno voljo do življenja: »Hvala, vsem najlepša hvala,« je dejal v mikrofon. Ob tem prizoru je marsikomu po licu kanila solza sreče. Ni veliko primerov, ko se celo za zdravnike zgodi čudež, v današnjih časih ni veliko ljudi, ki so s svojim družbenokoristnim delom pripravljeni pomagati sočloveku s stiski. »Zbrali smo dobrih 5000 evrov, a to je še vedno premalo, zato bomo akcijo nadaljevali,« nam je v imenu organizatorjev dobrodelnega koncerta dejala Ogrizkova, Dejanova mama Olga pa ni skrivala navdušenja: »Zares ste zlati, otroci moji!«
Koncert je bil le del humanitarne akcije, ki je stekla za Dejana, njegovo okrevanje je namreč drago kot žafran. Država zdravljenja na domu ne podpira, tako da ne krije stroškov fizioterapevtke, ki z Dejanom dela večkrat na teden. Brez posluha je bila doslej tudi zavarovalnica, ki ni hotela izplačati odškodnine, češ da zdravljenje še ni končano. »Odprla sem poseben račun, kamor se bodo stekala zbrana sredstva. Nočem, da se ta denar meša z mojim,« nam je razložila Olga in dodala, da ji bo denar prišel še kako prav, saj v družini trenutno porabijo več kot zaslužijo.
Iz mansardnega stanovanja v pritličje
Naslednji projekt družine (veliko dela doma opravi Olgin življenjski sopotnik Stane) je, da se iz mansardnega stanovanja preseli v pritličje hiše v Rogozi, kjer je pred leti živel Dejanov dedek, toda prej bo treba v dotrajani hiši še marsikaj postoriti. Stanetu, ki je pred časom odšel v pokoj, ne zmanjka ne volje ne ideje, dodobra je že preuredil spodnje prostore in po tihem so upali, da se bodo do jeseni preselili. A je zmanjkalo denarja.
Človek spozna prijatelja v nesreči, pravijo, in svoj del bodo prispevali tudi Dejanovi sošolci iz srednje gradbene šole. »Dogovorjeno imamo, da bodo učenci iz zadnjega letnika šolanja prakso izvajali pri nas doma in nam pomagali urediti spodnje prostore. V prihodnjih dneh naj bi se pri nas oglasil profesor, ki je odgovoren za izvajanje prakse, in takrat naj bi se dogovorili o podrobnostih,« je Olga vsa iz sebe. Tako se je znova pokazal kanček upanja, da bi Dejan zimo že lahko preživel v pritličnih prostorih. To je sicer ena izmed njegovih največjih želja, saj bi bil potem že malce bolj samostojen in bi se lahko sam z invalidskim vozičkom zapeljal na svež zrak.
Ambicij vztrajnemu Dejanu ne zmanjka
Mama se je z ravnateljico srednje gradbene šole dogovorila, da bo lahko Dejan zadnji, četrti letnik končal prek računalnika. »Že zdaj se vsak dan kakšno dobro uro uči in pohvaliti ga moram, da si prav vse zapomni. Dogovorjeno je, da bi letnik končal prek računalnika, zatem pa bi opravil še poklicno maturo,« je optimistična mama, Dejan pa povsem prepričan o svojem uspehu: »To bom tudi storil.«
