Po dobrodelnem reliju podarila avto

V nekoč največjem cesarstvu v zgodovini človeštva, v Mongoliji, ki ga je okoli leta 1206 ustanovil veliki kan in vojskovodja Temudžin, bolj znan kot Džingiskan, sta 26-letni Matej Meglič iz Tržiča in pet let mlajša Katja Kern s Kokrice sredi avgusta izročila ključe terenskega vozila ford ranger 2.5 TDCi letnik 2006 predstavnikom mongolske organizacije Go Help.

Sprememba trase

»Zdaj je terensko vozilo, s katerim sva prevozila 15.675 kilometrov, njihovo. Eno od 26, ki smo jih vozniki 17 držav letos namensko podarili v dobrodelne namene. Prijavilo se je 88 ekip, na pot nas je odšlo 41, 26 pa jih bo prevozilo ciljno črto v Ulan Batorju. Tam bodo avtomobile razdelili za prevoze otrok in zdravniškega osebja po brezpotjih Mongolije. Midva sva pot opravila v 40 dneh ob pomoči 500 malih donatorjev in 30 organizacij, da smo lahko kupili rabljeno vozilo. In pri tem sva na poti veliko doživela,« povesta študentka Katja in organizator delovnih procesov v Iskratelu Matej.

Načrtovano traso od Brnika do Ulan Batorja sta morala zaradi dogodkov v tem delu sveta nekoliko spremeniti. Iz Madžarske sta prek Slovaške, Poljske, Belorusije in Rusije nadaljevala pot v Kazahstan, doživela Kirgizijo, zavila nazaj v Rusijo do sibirskega Barnaula in od tam nadaljevala pot do vstopa v Mongolijo. Prevozila sta jo od zahoda do vzhoda. Kot prva tujca sta obiskala šotorišče nomadskih družin, ki na višini Triglava živijo v jurtah. Nekaj panelov sončnih celic jim daje elektriko, da lahko na črno-beli televiziji gledajo TV-program. V Ulan Batorju sta predala ključe avtomobila.

Obvezne podkupnine

»Nisem slab voznik, a če ne bi bilo terenca, krstila sva ga za Žvava, verjetno ciljne črte ne bi prevozila. Praktično vsakih deset kilometrov slabih mongolskih cest je kakšno vozilo s predrtimi in uničenimi pnevmatikami. Dunlopove, ki so nama jih podarili v Goodyear Dunlop Sava Tires, so zdržale vse udarne jame,« doda Matej. Porabila sta 2000 litrov goriva. Za tako rekoč obvezne podkupnine in prometne kazni za domnevno prehitro vožnjo sta v nekaterih državah do Mongolije odštela blizu 300 evrov. To sta vzela v zakup in med potjo spoznala tudi nekaj deset ljudi, ki so jima pomagali. Vsi so se podpisali na posebno nalepko na boku Fordovega terenca.

»Za vse, ki so nama omogočili pot, in za tiste, ki jih zanima ta del sveta, sva pisala spletni dnevnik in sproti, z dvema fotoaparatoma in malo kamero, dokumentirala vsak dan. Nastalo je več kot 17.000 posnetkov in za 70 ur filma. Zdaj gradivo pregledujeva. Najboljše fotografije bova objavila in pripravila niz predavanj. Tudi tako bi se rada oddolžila vsem, ki so nama omogočili nakup darila za Mongolce. Vsaka ekipa relija Mongolia Charity je donirala tisoč funtov kot prispevek za gradnjo šole.«