Po cenejša teleta na 
Češko in v Romunijo

LJUBLJANA – Ob izbruhu bolezni BSE v devetdesetih so oblasti iz varnostnih razlogov in zaradi testiranja vzorcev prepovedale klanje goveje živine na domu, zato še danes vso koljejo v klavnicah. Nekateri menijo, da ta uredba ni več smiselna, spet drugi prisegajo, da klavnice zaradi kontrole vendarle zagotavljajo, da je meso zdravo. A skrb vzbujajoče je, da promet v klavnicah močno pada.

Zakoljemo 
40.000 živali manj

Po zadnjih podatkih v Sloveniji deluje 61 klavnic, od tega je recimo 15 velikih, industrijsko opremljenih, kjer pokoljejo dve tretjini vse živine, preostalo so manjše, lokalne klavnice, kjer opravijo od nekaj sto do nekaj tisoč zakolov na leto.

Število zaklanih govedi na letni ravni se konstantno zmanjšuje za približno 4000 glav: leta 2004 smo zaklali še zglednih 151.029 govedi, leta 2009 le še 125.264, leta 2013 pa smo v Sloveniji zaklali le še 110.326 glav goveje živine.

Povprečna masa očiščenega trupa živali je bila dobrih 290 kilogramov, in ta se iz leta v leto povečuje. Vse do leta 2006 so imele velike, industrijske klavnice mesnopredelovalne industrije monopol nad klanjem, saj odprtje male klavnice zaradi zelo visokih tehnološko-sanitarnih zahtev praktično ni bilo mogoče. V zadnjem desetletju se je število malih klavnic povečalo.

Pri kmetu na Štajerskem smo izvedeli, da za 14 dni starega lisastega bikca prav tako dobi od 400 do 500 evrov, pa z njim tako rekoč nima nobenega dela!

»Saj to je tisto, kar nas pritiska k tlom. Cene telet na Štajerskem so denimo previsoke, zato mi rejci, ki redimo živali do 24 mesecev, ne dobimo svojega poštenega deleža,« pove Martin Luštek s Kuzarjevega Kala nad Prečno pri Novem mestu, ki skupaj z ženo Eriko in bratom Francem vodi živinorejsko kmetijo.

Luštkova kmetija se razteza čez celotno planoto Kuzarjevega Kala: »Vsega skupaj je 42 hektarjev zemlje, nekaj je je tudi v dolini, a je bolj močvirna,« pove prijazno zgovorni Luštek, ki v hlevih na leto vzredi 50 bikov. Zraven za hobi krmi nekaj pujsov, ki dobijo pristno domačo krmo, tradicionalno kuhano v kotlu: »Tole je pravo, tako so krmili naši predniki, tako delam jaz,« pove Martin in doda, da vso krmo za živali pridelajo doma: »Ne kupujemo ne sena ne žita ne koruze. Če bi kupovali, bi šli že zdavnaj cugrunt.«

Teleta v Romuniji za 150 € ceneje

Luštkovi redijo bike do 24 mesecev. »Povprečna starost ob prodaji je celo 22 mesecev, lansko leto je bila povprečna masa očiščenih trupov naših bikov 370 kilogramov. Trenutna cena za kilogram je od 3,3 do 3,4 evra, se pravi, da za bika dobimo od 1200 do 1300 evrov, kar je premalo,« mirno pove Martin in nadaljuje: »S to ceno se zgodba ne izide, morala bi biti okoli 4 evre. Če ne bi bilo subvencij, bi lahko zaprli.« Cena je torej le za evro ali dva nižja od domače prodaje surovega mesa, pri čemer moramo upoštevati stroške opreme klavnice in dodatno delo.

Luštek problem sicer vidi v previsoki izhodiščni ceni mladih telet: »V Sloveniji bi moral za šest mesecev starega odšteti okoli 750 evrov, v Romuniji pa dobrih 600.«

Se izplača za dobrih 100 evrov potovati v Romunijo ali na Češko? »Se, računajte denimo 20 telet krat 120 evrov razlike, to je 2400 evrov v dveh dneh, kolikor porabimo za pot tja in nazaj. Kar nekaj prihranimo!« nam je odvrnil Luštek.

Zmanjšuje se uvoz živih živali

»Tudi pujsa moraš rediti eno leto,« poudari Luštek in nam pojasni, da na njihovi kmetiji 7000 evrov porabijo samo za nafto. Promet v slovenskih klavnicah, kot rečeno, pada, čeprav smo s prirejo govejega mesa popolnoma samooskrbni, zredimo celo nekaj več, kot porabimo.

Promet v klavnicah pada deloma zaradi zmanjševanja uvoza živih živali: »Kar se bo nadaljevalo. Na naši vzhodni meji je bolezen modrega jezika, zato ne smemo uvažati živih živali, lahko pa uvažamo trupe,« meni Luštek.

Drugi razlog je verjetno upad števila malih kmetij, v Sloveniji vsak teden propadejo najmanj dve kmetiji! In tretjič, menda tudi zato, ker nekateri rejci vozijo živino na klanje v Avstrijo.

Pa tudi, rediti bike ni tako zelo preprosto, vse manj je ljudi, ki so tega vešči. »'Pa kaj rediš tiste bike,' mi večkrat pravijo kolegi kmetje. Pa kaj čem, tudi to mora nekdo delati!« nam je za konec povedal Martin Luštek s Kuzarjevega Kala.