PUŠTAL
Po brvi nosili glavnike v mesto
V Puštalu je bilo nekoč najbolj razširjeno glavnikarstvo, najbolj nenavadna pa lovljenje in prodaja žab, ki jih je bilo na pretek.
Odpri galerijo
Puštalska brv je ime dobila po domnevnem prikazovanju hudiča na tem kraju.
Prebivalci škofjeloškega primestnega gručastega naselja, ki leži na desnem bregu reke Poljanske Sore, so se nekdaj ukvarjali predvsem z nekmetijskimi dejavnostmi, pri čemer je bilo najbolj razširjeno glavnikarstvo, najbolj nenavadna pa lovljenje in prodaja žab, ki jih je bilo v Puštalu na pretek.
Kot pravi legenda, ki jo je zapisal Lojze Zupanc, so puštalski glavnikarji svoje izdelke sprva nosili na sejme v Škofjo Loko, tako da so se z brodom prevažali na nasprotni breg. A ker jim je hudič, ki se je skrival pod Šturmovo skalo, plovilo pogosto prevrnil, so zgradili leseno brv in na obeh straneh postavili znamenje. S tem so ga za nekaj časa pregnali, a se je spet začel prikazovati na sredi mostu, zato so tu postavili še eno znamenje, posvečeno sv. Janezu Nepomuku, zavetniku mostov (na razgledniški fotografiji iz časa prve svetovne vojne si ga ogledujeta avstro-ogrska vojaka).
To je vraga tako razjezilo, da je od Šturmove pečine odtrgal velikansko skalo in jo treščil v puštalsko brv, da bi jo porušil, a mu to ni uspelo, saj jo je le močno skrivil, tako da je še danes vegasta – in poimenovana Hudičeva brv. Po ustnem izročilu so glavnikarsko obrt v Škofjo Loko in njeno okolico v prvi polovici 18. stoletja prinesli Tolminci in Vipavci. Glavnike so izdelovali iz govejih in koštrunovih rogov; da so iz roga izdelali končni izdelek, je bilo potrebnih osemnajst do dvajset delovnih faz.
Na nizki terasi nad gručo dobro ohranjenih starih hiš škofjeloško-cerkljanskega tipa stoji puštalski grad, ki se omenja že v 13. stoletju, današnja podoba pa je nastajala od 16. stoletja naprej. V grajski kapeli je dragocena slika italijanskega baročnega slikarja Giulia Quaglia iz leta 1706. V gradu se je rodil prvi slovenski umetniški fotograf Avgust Berthold (1880–1919), saj je njegova mati Ema izhajala iz rodbine Oblak-Wolkensperg, ki se je tu naselila leta 1696. Njegovo fotografijo Sejalca naj bi za predlogo svoje slike uporabil slikar Ivan Grohar.
Puštalska brv je ime dobila po domnevnem prikazovanju hudiča na tem kraju.
Kot pravi legenda, ki jo je zapisal Lojze Zupanc, so puštalski glavnikarji svoje izdelke sprva nosili na sejme v Škofjo Loko, tako da so se z brodom prevažali na nasprotni breg. A ker jim je hudič, ki se je skrival pod Šturmovo skalo, plovilo pogosto prevrnil, so zgradili leseno brv in na obeh straneh postavili znamenje. S tem so ga za nekaj časa pregnali, a se je spet začel prikazovati na sredi mostu, zato so tu postavili še eno znamenje, posvečeno sv. Janezu Nepomuku, zavetniku mostov (na razgledniški fotografiji iz časa prve svetovne vojne si ga ogledujeta avstro-ogrska vojaka).
Hudič, ki se je skrival pod Šturmovo skalo, je plovilo pogosto prevrnil.
To je vraga tako razjezilo, da je od Šturmove pečine odtrgal velikansko skalo in jo treščil v puštalsko brv, da bi jo porušil, a mu to ni uspelo, saj jo je le močno skrivil, tako da je še danes vegasta – in poimenovana Hudičeva brv. Po ustnem izročilu so glavnikarsko obrt v Škofjo Loko in njeno okolico v prvi polovici 18. stoletja prinesli Tolminci in Vipavci. Glavnike so izdelovali iz govejih in koštrunovih rogov; da so iz roga izdelali končni izdelek, je bilo potrebnih osemnajst do dvajset delovnih faz.
Leseni most povezuje primestno gručasto naselje s Škofjo Loko. Foto: Boris Dolničar
Na nizki terasi nad gručo dobro ohranjenih starih hiš škofjeloško-cerkljanskega tipa stoji puštalski grad, ki se omenja že v 13. stoletju, današnja podoba pa je nastajala od 16. stoletja naprej. V grajski kapeli je dragocena slika italijanskega baročnega slikarja Giulia Quaglia iz leta 1706. V gradu se je rodil prvi slovenski umetniški fotograf Avgust Berthold (1880–1919), saj je njegova mati Ema izhajala iz rodbine Oblak-Wolkensperg, ki se je tu naselila leta 1696. Njegovo fotografijo Sejalca naj bi za predlogo svoje slike uporabil slikar Ivan Grohar.
