TOVORNI PROMET

Po bližnjici skozi Štorje 500 tovornjakov na dan

Objavljeno 21. junij 2013 19.35 | Posodobljeno 21. junij 2013 19.35 | Piše: Mihael Korsika

Izgradnja avtocestnega križa ni odrešila prebivalcev kraške vasi.

Z izvozom na Senožečah privarčujejo do 4,8 evra. Foto: Marko Feist

ŠTORJE – Prebivalci Štorij so bili eni tistih, ki so desetletja najbolj nestrpno čakali na izgradnjo avtocestnega križa. Ko so zgradili odsek od Senožeč do Fernetičev, jim je odleglo, saj so ob tem prepovedali tovorni promet po regionalni cesti. Štorci so bili prepričani, da so se nadležnih in tudi nevarnih tovornjakov znebili za vedno, a so se ušteli, saj mirnejše življenje ob regionalni cesti ni trajalo prav dolgo. Sprva so regionalno povezavo uporabljali predvsem domači prevozniki, ki pa jih ni toliko, da bi bili moteči. Pred par leti pa je bila prepoved za tovorni promet razveljavljena. »To je izposloval lobi tovornjakarjev, ki je zelo močan,« je pojasnila predsednica Krajevne skupnosti Štorje Ivica Podgoršek. Glas o »obvozu« avtoceste med Senožečami in Fernetiči je hitro šel tudi čez mejo, zato je vedno več tovornjakarjev varčevalo z vožnjo po regionalki.

Petsto tovornjakov na dan

Po uradnih ocenah se med delavnikom skozi vas pelje od 300 do 500 tovornjakov.

Takšen tovorni promet je močno znižal življenjski standard vaščanov, ki opozarjajo predvsem na zmanjšano varnost tako na cesti kot tudi ob njej. »Predvsem zaradi šolskih otrok, ki čakajo avtobus na postaji,« pravi Podgorškova. Po njenih besedah tovornjakarji včasih prehitevajo v vasi, kar je zelo nevarno za vaščane, saj so pločniki zelo ozki. »Mene je enkrat eden pahnil proč. Lepo prosim. Bila sem s kolesom in je tako zapihal, da sem padla direktno v kanal,« nam je svojo neprijetno izkušnjo ogorčeno opisala upokojenka Marica Žiberna. Podobno izkušnjo ima njena upokojena soseda Lidija Jeram. »Ene dvakrat sem se morala prav prijeti, da me ni potegnilo spodaj. Bog varuj, če bi bil kakšen otrok,« je povedala Lidija.

»Včasih jih gre tudi pet, drug za drugim. To kar grmi. Že 40 let imamo takšen cirkus tukaj,« je dodal njen mož Gabrijel, ki se je v vas priselil leta 1972. Ker poznajo cesto, ki je iz smeri Italije pred vasjo ravna, nato pa gre v klanec, po besedah Gabrijela tovornjakarji z veliko hitrostjo pripeljejo v vas. »Meni vozijo praktično po dvorišču. Imam zid skoraj do glavne ceste. Priti morajo z brzino, da gredo lepo čez klanec,« je pojasnil.

V preteklosti so sicer poskušali to navado omejiti z večjo prisotnostjo policije, vendar to ni obrodilo sadov. Prav nasprotno, še najbolj so po besedah Podgorškove nastradali prav domačini, ki so vozili morda deset kilometrov hitreje. Tovornjakarji se namreč hitro obveščajo o prisotnosti policije, zato jih redko zalotijo.

Enoletna prepoved

Štorci zaradi tovornjakov dihajo slabši zrak in živijo nevarnejše življenje. In to vse zaradi pičlih par evrov, ki jih privarčujejo tovornjakarji. Če upoštevamo uradne številke direkcije za ceste, skozi Štorje vsak dan pelje od 300 do 500 tovornjakov. Za slabih 17 kilometrov dolgo traso avtoceste med Senožečami in Fernetiči odštejejo med 3,3 in 4,8 evra. Z obvozom se tako teoretično Darsu po regionalni cesti odpelje slabih 2000 evrov na dan. To na letni ravni znese 24.000 evrov, kar v današnjih časih za nobeno podjetje ni ravno drobiž.

Vaščani so dve leti občini dajali različne pobude za rešitev problematike. »Nekaj časa ni bilo nobenega odziva. Ko smo tretjič poslali dopis direkciji za ceste, so se odzvali. Pridružil se je tudi Dars,« je povedala Podgorškova. Morda je k večji pripravljenosti pripomogla grožnja vaščanov, da bodo zaprli cesto. Dogovorili so se za sestanek, na katerem so dobili obljube o rešitvi problematike.

Prav neverjetno je, da naj bi se zadeva po dveh letih čakanja rešila na enem sestanku. Direkcija za ceste ima po besedah Podgorškove možnost, da prepove tovorni promet, vendar le za dobo enega leta, o stalni prepovedi mora po enem letu odločati vlada. »Mi smo zdaj dobili začasno eno letno prepoved. Table se že izdelujejo. Za lokalni promet bo še vedno dovoljeno, problem je pri Romunih, Madžarih in Bolgarih, ki jih vidimo največ,« je še pojasnila Podgorškova.

S postavitvijo tabel pa se boj za mir pred domačim pragom po mnenju Podgorškove ne bo končal. »Gotovo se ne bo s tem končalo, ker je lobi tovornjakarjev baje zelo močan. Verjetno bo še kakšen sestanek,« ocenjuje. Morda bi bil resnično zadnji čas, da bi v Sloveniji, kjer gradimo drage avtoceste, da jih lahko uničujejo tuji tovornjaki, sprejeli zakon, po katerem bi morali tranzicijske tovornjake prevažati z železnico. Od tega bi imeli vsi dobrobit, medtem ko bi morda železnica, ki jo je treba posodobiti, končno zaživela. 

Deli s prijatelji