LJUBLJANA – Minuli konec tedna je bila na bivšem sejmišču Barje na Ižanski cesti velika razstava slovenskih hladnokrvnih konj. Konjerejsko društvo Barje, ki mu gredo vse zasluge za ohranitev nekoč zelo žive barjanske konjeniške kulture, je dostojno proslavilo 20-letnico delovanja.
V Sloveniji verjetno ni primernejšega prostora za rejo konj, kot je to močvirnato Ljubljansko barje. Že stari kmetje iz Črne vasi, Iga, Matene in drugih krajev znajo povedati, da je na barjanskih travnikih krme za konje več kot dovolj, za krave pa malo manj.
»Barje je naravno okolje za konje, zato so bili tu doma od nekdaj,« nam je povedal predsednik društva Marjan Trček in ponosno dodal, da jim je v 20 letih uspelo obnoviti barjansko konjeniško kulturo.
Društvo šteje 40 članov konjarjev: »Toda vedite, da lahko v eni uri naprežemo 12 kočij, s katerimi lahko odpeljemo najzahtevnejše ohceti v mestu.« Priznati je treba, da je to velik dosežek. Lepo zloščeno kočijo z umirjenima svetlečima se vrancema in kočijaža v cilindru je res lepo videti, toda za to sliko je neskončno veliko ur dela. Konji morajo biti umirjeni in primerno vzgojeni, ne smejo se ustrašiti prometa, poka, otroškega balona...
Na razstavo so rejci z Barja in okolice pripeljali 16 najlepših konj slovenske hladnokrvne pasme, za popestritev pa so na ogled postavili še po dva islandska konja, lipicanca in posavca.
Po Trčkovih besedah se po Barju zdaj pase kar 500 konj, večina hladnokrvnih, ki jih kmetje redijo za meso, hkrati pa je prav društvo tisto, ki ohranja konja na Barju pri življenju.
Naš največji strokovnjak za hladnokrvne konje dr. Matjaž Mesarič z biotehniške fakultete nam je povedal, da imamo v Sloveniji 20.000 konj, med njimi jih je kar 11.000 hladnokrvnih: »Večina je slovenske hladnokrvne pasme, ki se je razvila iz domačega kmečkega konja, manjši delež je posavcev.«
Mesarič nam je slovenskega hladnokrvnega konja opisal kot zelo bistrega in skromnega konjiča, ki zraste v vihru do 150 ali 160 centimetrov in je težak od 500 do 600 kilogramov, žrebci so lahko še težji.
So vsestransko uporabni in izjemno prilagojeni na naše okolje in podnebje. Mesarič nam je povedal kar precej zanimivosti: »Slovenski način kmetovanja v preteklosti ni prenesel velikih težkih konj, denimo belgijcev, ki so močnejši, a tudi pojedo precej več kot naši konji. Hkrati so hladnokrvni in zato relativno enostavno obvladljivi in vodljivi.« V nasprotju s simpatičnimi posavci, ki imajo osnovo toplokrvnega konja in so že malce bolj poskočni.
Zgledno pripravljeno razstavo na barjanskem sejmu je tisti dan obiskalo skoraj tisoč ljudi. Na svoj račun so prišle tudi družine z otroki, ki so lahko pobožali konjiče in se peljali s kočijo.
Po Trčkovih besedah imajo v društvu na voljo lojtrnik, štiri zapravljivčke, dve maratonski kočiji, dve večnamenski kočiji in eno slavnostno viktorijo. A barjanski konjarji gredo še dlje, saj se trudijo ohraniti tudi tradicionalno konjeniško opremo.
Ko so v osemdesetih nekateri že mislili, da bodo hladnokrvni delovni konji izumrli, se je slovenski hladnokrvnjak, ki je vlekel skromen voz slovenskega ljudstva naprej, vendarle ohranil. Poleg reje za meso in kočijaških potreb se po Mesaričevem mnenju v zadnjem času odpira še ena niša, in sicer spravilo lesa iz gozda po žledolomu.
