Po bančnem stresu mir božjega hlevčka

Letos bodo njegove jaslice krasile tudi dom v Gradcu v Avstriji. »Škoda, da so jih že odpeljali, izdelane so po prav posebnih željah, v orientalskem slogu,« pravi Mirko in doda: »No, vsaj fotografije vam lahko pokažem.« Zares so videti veličastno, še posebno če ob tem pomislimo na mere: dolge so 120, široke 60 in visoke 75 centimetrov. Ali povedano drugače: v pravcatem naselju orientalskih zgradb bodo domovale 25 centimetrov visoke figure.

Ohranja tradicijo, 
sledi smernicam

Mirko Kržišnik iz Češnjic pri Moravčah nadaljuje bogato in dolgo tradicijo jasličarstva na Slovenskem, ki je v zgodovini hitro sledilo razvoju po Evropi. Prve jaslice so postavili jezuiti na Portugalskem leta 1560, le dve leti pozneje še v Pragi. Tudi pri nas so bili prvi jezuiti, in sicer so jih prvič postavili leta 1644 v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Dolgo smo jih srečevali le po cerkvah, po domovih v mestih in na podeželju pa jih najdemo približno od leta 1830. Danes so ljudske jaslice razširjene po vsej Sloveniji, najbolj tipične so kotne, postavljene v bogkovem kotu.

Mirko jih izdeluje izključno iz naravnih materialov, kar, če se malo pošalimo, ustreza današnjim okoljevarstvenim gradbenim smernicam. Poleg lesa seže po odpadni smrekovini, uporabi še kakšen kamen in seveda obvezno mah. »Za izdelavo potrebujem še nekaj žebljev in lesno lepilo, od orodja pa sta dovolj oster nož in žaga,« pojasnjuje mojster, ki lične božje hlevčke izdeluje kar v domači izbi. »Na toplem,« se nasmehne, medtem ko razvršča potrebne materiale po veliki kmečki mizi, okoli katere je pri obedu dovolj prostora za veliko družino.

Kovačeva kobila 
ni vedno bosa

Če preštejemo na oko, je doslej izdelal nekaj deset božjih hlevčkov, pri tem pa se zgleduje po najrazličnejših modelih. Večina njegovih hišic in hlevčkov so kot pomanjšane hiše, ki jih najdemo na našem podeželju, z veseljem pa se spopade tudi z novimi izzivi, kot denimo letošnje orientalske jaslice. Pri iskanju modelov pobrska tudi po spletu, tam najde denimo fotografije planšarskih staj, predvsem pa domišljiji pusti prosto pot.

Naročil mu ne zmanjka, pred vsakim božičem izdela dvoje ali troje jaslic, vsake so zgodba zase. Najraje se prepušča lastni ustvarjalnosti, seveda pa upošteva tudi želje naročnikov.

Delo z lesom, ustvarjanje po svojih zamislih, hvaležni naročniki – le kako bi človek lahko našel boljši hobi? Ni presenetljivo, da mu Mirko posveča toliko časa. »Za izdelavo jaslic porabim od 80 do 200 ur dela, odvisno predvsem od velikosti,« pravi. Mi pa pomislimo, da mu je to po uradniškem delu najbrž tudi dobra sprostitev, ko namesto računalniške miške in tipkovnice v roke vzame les, kamen in mah.

Ko smo se hoteli pošaliti, ali pri Kržišnikovih velja rek, da je kovačeva kobila bosa, se je Mirko le nasmejal in nam pokazal družinske jaslice, ki bodo letos spet krasile njihov dom. Prava pomanjšana vasica z lesenimi in kamnitimi hiškami je miniaturna v primerjavi s tistimi, ki jih je poslal v Gradec, saj bo sprejela le pet do šest centimetrov velike figurice. Presenetijo natančno izdelani detajli, vrata, ki se odpirajo, s skodlami pokrita streha, kamnita klet, ob leseno steno prislonjena lestev in mlinsko kolo, ki se bo zavrtelo, ko bo čezenj stekla voda ...