VELIKO MRAŠEVO – V pripeki ob dveh popoldne, ko sonce najbolj žge z vedrega neba, so vaške ulice prazne, kot da bi izumrle. A tako je le na videz, saj so se Mraševci zgolj umaknili v senčna zavetja, kjer opravljajo lažja dela. Upokojenec Franci Kraševec, denimo, je iz hleva stopil v zračni prizidek ob hiši. Prisedel je k ženi Anici za mizo in se ji pridružil pri luščenju fižola. Ondan sta šla pogledat na njivo, kako je z njim, pa jima je kar sapo vzelo pri ugotovitvi, da ga je nekdo že pol pokradel: »Kdo le? Videl nisi, ne moreš nič reči. Da se je pripeljal z avtom, se pa pozna po odtisnjenih gumah.«
Saj ni prvič, da so s polja izginili dozoreli plodovi: »Velikokrat se dogaja, tudi drugim. Pa ne moreš nič, če tatu ravno ne zalotiš.« Dolgoprstneži mraševskim pa tudi okoliškim kmetom prihajajo krast tedaj, ko je tveganje, da bi bili zaloteni, kar najmanjše. Nepričakovano, kot kobilice, posmukajo pridelke in izginejo brez oprijemljivih sledi. Prijave policistom, če nimaš konkretnega tatu, so zgolj potrata časa.
Smrt pod viličarjem
Svojih žrtev tatovi ne izbirajo. Kot jih ne prebira niti usoda. Devetega maja sta Anica in Franci izgubila sina Mirka, domačija pa naslednika. Umrl je v Veliki vasi pri Krškem na delovnem mestu tik pred koncem delovne izmene, ko bi se odpravil domov.
Triinštiridesetletni Mirko, operater na laserskem rezalniku v obratu Willy Stadler, d. o. o., je tisto sredo tragično umrl pod viličarjem. Zaradi tovora na vilicah, ki mu je omejeval vidno polje, skladiščnik na velikem šesttonskem viličarju ni videl, da je v njegovo območje zapeljal Mirko z manjšim 1,5-tonskim in prav tako naloženim viličarjem. Če bi bil Kraševec le za ped naprej, bi ga delovni kolega zgrešil in posledic ne bi bilo. Žal pa je, ker ga ni videl, voznik večjega viličarja zadel v streho Kraševčega, tako da ga je prevrnil. Mirka, ki ni bil privezan z varnostnim pasom, je vrglo s sedeža, da je padel na tla pod varnostni lok svojega viličarja, ki ga je stisnil čez trebuh. Kljub takojšnjemu reševanju je zaradi hudih poškodb umrl med prevozom v bolnišnico.
Pretreseni in objokani
Dramo so, ko so jih obvestili, doživljali tudi njegovi najbližji. Mirka so pohiteli pričakat pred brežiško bolnišnico, kamor naj bi ga prepeljalo reševalno vozilo. Ker ga vse predolgo ni bilo, so začeli ugibati, ali ga niso nemara odpeljali v Novo mesto ali Ljubljano. Šele na urgentni službi v Krškem sta Mirkova žena Mojca in sestra Breda izvedeli za kruto resnico, da moža oziroma brata nimata več. Breda je povedala: »Z Mojco sva se objeli, a je iz mojega objema kar zdrsnila k tlom. Pomagala ji je medicinska sestra, prav tako pa tudi mami, ki je srčna bolnica. Vsem so dali pomirjevala.« Doma jih je v gruči pričakalo pet Mirkovih in Mojčinih otrok: »Vsi objokani, saj so že vedeli.« Pretresljivo je bilo slovo od Mirka na pokopališču v Podbočju. Toda njegova družina se je morala zbrati in postaviti pokonci. Še posebno otroci, za katere se je bližal konec šolskega leta. Kako je trpela najstarejša Anja, prikrajšana tudi za vročo željo, da bi na valeti zaplesala z atekom ... Žal ni mogla, kot Mojca ni mogla 24. maja z Mirkom proslaviti petnajstletnice poroke.
Dopoldanski turnus
Na Mojco je legla huda skrb, kako naprej. Narekovala jo je njena delavska plača, ki znaša okrog 400 evrov neto. Naprošeni, da vdovi in petim otrokom – poleg Anje še Martini, Mitju, Maši in Roku – pomagate prebroditi čas, ki je najtežji tudi zaradi stroškov, ste se bralci in bralke odzvali s prispevki v Sklad Ivana Krambergerja. Zbranih 1500 evrov smo nakazali družini, Mojci pa izročili simbolični ček.
Ob našem obisku otrok ni bilo doma. Mojca je pojasnila: »Vsi so na počitnicah pri več sorodnikih, le po Roka, ki je v vrtcu, grem ob štirih.« Zanjo ni počitnic: »Bolečina in spomini pač še vedno pritiskajo, da ni moči za sprostitev. Malce se že razvedrim, ko so otroci doma in se z najmlajšima dvema odpravim kopat na Krko. Večji trije na Krko hodijo raje sami.« Mojci pa so šli na roko v šentjernejski hčerinski družbi novomeške Adrie, kjer je zaposlena: »Zmenili smo se, da delam le dopoldne, saj sem tako popoldne lahko z otroki. Vsi smo hvaležni za moj dopoldanski turnus.«
| Otrokom za šolo Mama Mojca Kraševec se zahvaljuje vsem, ki ste njeni družini darovali pomoč prek Sklada Ivana Krambergerja: »Verjemite, da nam vsak evro zelo prav pride. Kar ste nam darovali, bomo porabili izključno za otroke – za šolske potrebščine pa za oblačila in obutev.« |
| Marljivi in zgledni Ob koncu šolskega leta so vsi Kraševčevi otroci prejeli lepa spričevala. Anja je devetletko sklenila z odličnim uspehom, jeseni bo šolanje nadaljevala na srednji šoli za gostinstvo in turizem v Novem mestu. Martina je bila prav dobra, Mitja odličen, medtem ko je Maša ob koncu prvega razreda prejela opisno spričevalo, da je bila pridna. Najmlajši, Rok, je v vrtcu tudi priden. |
