ŠENTILJ – Še dan poprej je šel do svoje najljubše gugalnice in se živahno, kakršen je bil, še zadnjič zagugal. Tik preden ga je njegova visoko noseča mamica odpeljala k svojim staršem v Maribor – z možem sta pred skorajšnjim prihodom četrtega otroka ravno preurejala šentiljsko stanovanje –, je šel celo prvič v mali bazenček. Le vode se je malček bal. Sicer pa je bil petnajstmesečni Florian Hrobat, rojen na miklavževo, pravi raziskovalec, živahen, nasmejan, skoraj nikoli jokav. Povsem drugačnega značaja, kakršnega sta njegova starejša sestrica Vanessa in bratec Sandi. »Bil je res pravi lumpek,« se je izza otožnega obraza še ne 30-letne Teute vendarle pojavil – smehljaj. »Odlično je brcal žogo!« je dodal 31-letni Sašo, strastni navijač NK Maribor, ki je svojega sinka nekje v prihodnosti že videl v vijolični enajsterici. Ter se še živo spominjal, kako neutrudno je mali odpiral hladilnik in še raje opazoval vrstnike, ki so se igrali v bližnjem vrtcu. Tako si je želel k njim. Septembra bi se mu ta želja izpolnila.
Smrtonosni ospen?
A kaj ko ga je že naslednji dan, 6. julija – objela vročina. »Mama, ki ga je pazila, me je že dopoldne poklicala. Rekla sem ji, naj mu jo izbije s calpolom,« je razodevala Teuta. Tako je tudi bilo, a le do osmih zvečer, ko je spet narasla in je ponovno pozvonilo. Mlado in skrbno mamico je zaskrbelo, zato je šla hitro po sinka ter ga odpeljala, najprej v otroško bolnišnico, potem pa k dežurni zdravnici v UKC Maribor. Po uri čakanja sta malce pred polnočjo le prišla na vrsto. Sprejela ju je zdravnica srednjih let. »Kako je, mali?« ga je vprašala, Teuta pa obrazložila, da ima vročino, da so mu jo že dvakrat zbili, s čim, je še zanimalo dežurno, s calpolom, je izvedela in se strinjala. »Potem pa mu je le še srčeka poslušala …« je zavzdihnila Teuta. Ki ne bo nikoli pozabila, da je fantek zajokal, zdravnica pa ga je poskušala zamotiti s svojim telefonom, »'veš', mu je pomirjujoče dejala, 'tudi jaz imam takšnega otročka, kot si ti!'« In ko se je zazrla še v Florijanovo grlo naj bi odločno presodila: »To je gnojna angina!«
»In mu že v naslednjem hipu predpisala ospen …« Teuta se spominja, da jo je zdravnica še vprašala, ali je kdaj že jemal ta antibiotik, »nikoli«, ji je odgovorila!
»No, daj, reci tetici, pa pa!« je Teuta ob odhodu še velela Florianu, ta pa je navidezni rešiteljici ljubeznivo in v slovo pomahal.
Mama, zakaj jokaš?
Odšla sta do dežurne lekarne, vzela ospen in prejela navodila. Že čez pol ure, malce pred pol eno zjutraj, sta že bila pri babici. Florian je priporočeno zaužil in navajen zaspati neprimerno bolj zgodaj – nemudoma zaspal. V dnevni sobi sta takrat že sladko spala tudi – Vanessa in Sandi.
»Čisto tiho bodita, ker je Florian utrujen in še spančka,« jima je ob devetih zjutraj, ko se je prebudila, s kazalcem čez svoja usta pokazala njuna mamica. In se hotela še malo uleči k malemu bolničku. V tistem pa doživela prizor, ki ga ne bi smela videti nobena mama: zagledala je namreč sinka, ki je ležal v povsem enakem položaju, v kakršnem je zaspal, »niti prstek ni bil premaknjen«. Z grozo se je zazrla še v njegovo povsem pomodrelo in kot ohlajeni kamen trdo ter nebogljeno telesce. Takrat bi se ji kmalu zmešalo. Sicer vsega hudega vajena delavka na sodni medicini je že takoj vedela, koliko je ura. K sebi je prižela otrplega sinka in od neznosne žalosti tako zakričala, da sta jo slišala tudi Vanessa in Sandi. »Mama, kaj je narobe, zakaj jokaš?«
»Ne vem, kaj je,« jima je objokana odgovorila – pa čeprav je vedela.
Objokani policisti
Zbrala je le še toliko moči in poklicala moža. »Sploh je nisem razumel, bila je v takšnem šoku, takoj sem sedel v avto,« je tam pred nami komaj zbiral misli. In prišel, ko so območje Florijanovega zadnjega izdihljaja že zasedli reševalci, policisti, kriminalisti in forenziki. Prizor je bil tako tragičen, smo izvedeli, da tudi njim ni uspelo zadrževati solz.
Vse dotlej ga je imela Teuta ves čas ob sebi in se poslavljala od fantička, ki ga je, kot je izvedela, nekaj zadušilo, ki naj bi bil že šest ur mrtev in ki mu je bilo dovoljeno biti na tem svetu – komaj petnajst mesecev. Njegova osemletna sestrica je bruhala, šestletni bratec pa si odtlej ne upa zaspati, saj se boji, da se bo tudi on iz spanca prebudil prav takšen, kot se je njegov mlajši bratec: ves pomodrel, otrpel in mrzel. Mrtev.
»Ne dan, le nekaj ur poprej sem ga še videl tako živahnega in zdravega!« ne more preboleti Sašo, ki potem ni zdržal in je moral sredi sobotnega pogreba ponj rešilec. Ko se je na šentiljskem pokopališču zbrala ogromna množica in se poslovila od Floriana. Ko sta se na nebu – izrisali popolni mavrici.
»Se še spomniš tiste strele, ki je udarila v pogrebni zavod?« je Teuta v tistem opomnila Saša.
»Da, spomnim se, in to ravno, ko so malega pripeljali …«
»Pravijo, da strele hudiče odganjajo …« mu je mahoma obrazložila sicer izjemno močna sopotnica, ki se je dolgo in krčevito branila zlih misli ter si nenehno dopovedovala, »ne, tista zdravnica že ni kriva«!
Sonček v raju
A kaj ko molk (prav vseh pristojnih) povzroča preštevilna vprašanja in dvome: Florijanovi starši, ki so morali takoj predati vse sinkove izvide in vso njegovo dokumentacijo, so se nenadoma znašli na zatohlem območju neštetih vprašanj in nikakršnih odgovorov, le zakaj je moral Florian umreti?! »Tavava v popolni temi in ne veva nič, prav nič!« je rekel Sašo. »Ne rečem, da ne bi šla k zdravniku …« je premišljevala Teuta. »A me zdaj vse bolj razjeda prav ta misel, da sva tam bila in da je moral umreti zaradi... malomarnosti!«
Kar naprej ji odzvanjajo tudi tiste zdravničine besede, ki jih je namenila Florianu – da, tudi jaz imam takšnega otročka! »S tem, da njen še vedno diha, moj pa ne več …« je zajokala Teuta, Sašo pa jo je še močneje stisnil k sebi ter jo šepetaje bodril – bodi močna!
»Da ne bo pomote,« je dejal Sašo. »Midva nočeva prav nikomur nič žalega in tudi nobene tožbe ne bova vložila! Rada bi le, da javnost izve, da se lahko to, kar se je zgodilo nama, zgodi še komu. Nemara nama bo s tem uspelo rešiti vsaj eno življenjce...« Teuta ga je dopolnila: »Zato vse starše rotiva, naj zahtevajo predhodno preiskavo, ko gre za antibiotike. Prav tako rotiva zdravstvo, naj bo dosledno in nikoli površno!«
Tedaj se je spomnila še besed šentiljskega župnika: »Da nam je Florian zdaj na poti k njemu pustil na stežaj odprta vrata! Jaz sem se včasih že prav bolestno bala smrti, zdaj pa se je nič več,« je kar zažarelo v njenih očeh. »Ker vem, da me tam gori moj sonček čaka!«
Strokovnih nepravilnosti ni bilo
Štefan Mally, predstojnik Organizacijske enote Nujne medicinske pomoči ZD dr. A. Drolca Maribor: »Vodstvo OE je že obravnavalo dogodek in preliminarno ni ugotovilo nobene strokovne nepravilnosti glede umrlega otroka. Odrejena je bila tudi sodna obdukcija, ugotovitve te pa še niso dokončno znane zaradi laboratorijskih preiskav, ki še potekajo. Če se bo na podlagi končnih ugotovitev sodne obdukcije ugotovila kakršna koli nepravilnost, se bo odredil izredni interni strokovni nadzor. Staršem, s katerimi iskreno sočustvujemo, je vodstvo OE NMP na razpolago za vsa dodatna pojasnila.« Na vprašanje, ali je dežurna zdravnica ravnala pravilno, nismo dobili odgovora.
