Po 22 letih objel izgubljenega brata

ŠKOFJA VAS – Tisto soboto, 4. junija, je v krogu najbližjih in najljubših praznoval 80 let. Kar pa še ni bilo vse: to je bil dan, ko se mu je izpolnila največja želja! Miro Zupančič je po dolgih 22 letih našel izgubljenega polbrata.

Sledeča pripoved je ganljiva in večplastna. Spoznali bomo namreč družinsko drevo, ki občasno odvrže katero od svojih vej. Ta bo spet zrasla le ob večnem upanju in medsebojni povezanosti.

Husova saga

Na slavju v Dobrni je tesno ob slavljencu sedela tudi njegova mama Anka. »Pri 95 letih se naravnost odlično drži,« je marsikdo ošvrknil. In dodal: »Saj sta kot brat in sestra!«

Rodila ga je namreč pri rosnih petnajstih. Vendar ne kot Mira Zupančiča (Zupančič je Ankin dekliški priimek), temveč kot Husa Hasanbegovića. Tako mlada je namreč spoznala tudi njegovega očeta, prav tako Husa.

Huso starejši je prišel v Slovenijo iz Bosne v 30. letih prejšnjega stoletja in odprl v Ljubljani menda najboljšo čevabdžinico. Poročila sta se in poslej živela v Trnovem. Anka je Husu povila še dva sinova: Edija in Esija. Žal se je Edi pri 17 letih nesrečno utopil, česar njegov oče ni mogel preboleti.

Čeprav so se Mirovi starši pozneje v 60. letih ločili, niso izgubili stikov. Anka se je poročila še enkrat, odtlej se piše Radosavljevič. Rodila je še dvojčici Lilijano in Ankico ter se preselila na Švedsko. Mirov najmlajši brat Esi je šel živet na Norveško. Umrl je pred tremi leti.

Izučeni livar Miro, takrat še Huso, se je poročil z Anico, po rodu iz Škofje vasi pri Celju. Ko sta se mu rodili hčerki Mojca in Vlasta, tudi ta je letos praznovala okroglih 50, je stopil do očeta in mu iskreno obrazložil, da bi zavoljo obeh otrok – spremenil ime in priimek. Oče ga je razumel in ni bil prav nič užaljen. Za najbližje je tako ali tako ostal Huso, kot ga kličejo še danes.

Tudi Mira in njegovo družino je potem pot za dolgih 36 let odpeljala za boljšim zaslužkom. Odšli so v Švico, v bližino Schaffhausna. Ker pa je bil izjemno navezan na Štajersko, od koder je bila tudi njegova že pokojna žena (vdovec je že 13 let), si je vseskozi želel, da bi si dom ustvaril prav tu. Kjer živi še danes – v Škofji vasi. Le pet minut od ženine mlajše sestre Ivice Kos. Ta je letos praznovala prav tako okroglih 70.

Pa še nekaj si je Miro nenehno in neizmerno želel: »Da bi spet videl Edija!«

Iskalna akcija

Njegov oče se je po ločitvi namreč še enkrat poročil. Ker je tako hrepenel po tragično preminulem sinu, je dal novorojencu, ki se je rodil leta 1975, enako ime. Polbrata Edina oziroma Edija je Miro nazadnje videl leta 1994, na pogrebu njunega očeta. Družine so bile razkropljene po Evropi; polbrat Edi pa je med vojno živel v Prijedorju v Bosni. Za njim se je izgubila vsaka sled. 
Pred časom je Miro spet na glas premišljeval: »Kako bi bilo fino, če bi tudi Edi prišel na moje slavje. Bogve, ali sploh še živi?« Takrat sta ga, pa ne prvič, slišali tudi Ivica in njena hči Suzana. Samo spogledali sta se in jadrno priklicali Mirovi hčerki: »Kaj pravita, sta za, da poiščemo Edija?«

»Seveda sva!«

In sta začeli neutrudno raziskovati: krenili sta do upravnih enot v Celju in Ljubljani, preiskali nekaj telefonskih imenikov, izgubljenega polbrata sta iskali tudi s pomočjo Rdečega križa, a njun trud je bil predvsem zaradi zakona o varovanju osebnih podatkov brezploden.

Potem pa se je oni dan v temačnem tunelu nekaj zasvetlikalo: Suzana je na družabnem omrežju našla fotografijo nekega Edina Hasanbegovića. Takoj jo je pokazala mami, ki se ga je le bežno spominjala kot dečka skodranih in svetlih las. »Ne, ta že ne bo pravi,« sta bili sprva prepričani, nakar je Suzana na lepem razbrala sporočilo neke Fikrete, ki mu je napisala: »Lepi moj bratec!«

»Saj res, Fikreta!« je, kot da bi se ji na lepem nekaj utrnilo, izrekla Ivica. »Če se dobro spomnim, je to njegova polsestra …« In še: »Poglej, tukaj se mu še nekdo iz Prijedora javlja! To bi znal biti on!«

Najlepše darilo

»Mami, pokliči to podjetje, nemara dela prav tam!« In je res poklicala na Škofljico podjetje Von, ki se ukvarja z montažo in prodajo garažnih vrat. »Pozdravljeni, je morda pri vas zaposlen kak Edin Hasanbegović?« Po krajši korespondenci je izvedela, da je na pravi poti. »Ali mu lahko samo to predate, da ga iščemo. Če si želi priti v stik z nami, mu posredujte mojo telefonsko številko, če ne, njegovo željo več kot spoštujemo in ga ne bomo več gnjavili!«

Slavnostna sobota se je nezadržno približevala, ko je zazvonilo. Bila je v prometu. »Dober dan, na tej strani Edo!« Ivica je začela jokati. Dvaindvajset let dolga misija je bila pri kraju. »Hasanbegović?« je vseeno preverila. »Da! Spomnim se, ko sem bil kot otrok pri vas v Škofji vasi na obisku.« Ko pa je vprašal še po polbratovih hčerah, je Ivica dokončno vedela, da so ga našli. »Vi ne veste, kako sem vesel! Ko so mi v podjetju javili, sprva sploh nisem mogel delati, mislil sem, da sanjam!« ji je razpredal. »Bi se lahko enkrat oglasil?«

»Lepo te prosim, če prideš jutri. Miro praznuje 80 let in si te neizmerno želi videti. Zagotovo boš – najlepše darilo!«

Že čez dve uri je poklical: »Prideva z ženo!«

Ganljivo snidenje

Da so ga našli, so vedele le Ivica, Suzana in Vlasta. Ker so bile prestrašene, da bi ga ta novica preveč šokirala, so šle do njega. »S Suzano sva ga našli,« mu je dejala svakinja. Miro je planil kvišku: »Je živ?!«

»Seveda je! Ni pa prav verjetno, da bo prišel na tvoj rojstni dan,« so mu prikrojile resnico. »Eh, nič hudega,« je rekel Miro. »Kadar koli bo že prišel, samo da je živ!«

Naslednje jutro so imeli v cerkvi sv. Jerneja v Vojniku družinsko mašo. Dobili so se pred cerkvijo. Kot da bi se čutila, sta se v tisti gneči našla, planila drug k drugemu in se objela tako močno, da so njune kosti kar pokale. Končno se je našel še manjkajoči člen v verigi, ki je že spet popolna. Solze so tekle v potokih. Ganljiv trenutek vnovičnega snidenja je bil nepozaben. Edi je ob vseh tistih emocijah vendarle zbral še toliko moči in spoštljivo stopil še do 95-letne Anke. Preden jo je pozdravil, je pokleknil pred njo.

Enainštiridesetletnega Edija, ki naj bi bil nadvse podoben Esiju, so potem posedli na častno mesto. Zraven Anke in najsrečnejšega polbrata.