Pljuva po Slovencih, sam prodaja vino brez porekla

NOVO MESTO – »Kjer ni vina, pravijo, ni veselja!« Tako je o pridelavi vina na Dolenjskem že konec 17. stoletja začel Janez Vajkard Valvasor. V Slavi vojvodine Kranjske je med drugim omenil še najboljše lege, Bučko, Trško goro blizu Vajnofa, Trško goro pri Krškem in Vinji vrh, kjer vinogradniki že stoletja, iz roda v rod, vešče stiskajo, čarajo in iz mošta pričarajo nekaj tako kristalno bistrega in rubinastega, z vonjem po malinah, nekaj tako pitnega in nizkoalkoholnega, z ravno prav kisline in nežnih taninov, nekaj, čemur so davno tega rekli marvin, od leta 1789 (in koroškega Slovenca, redovnika in filologa Ožbalta Gutsmana) pa zvizhik, cvičik, cviček!

Cviček je že od nekdaj dolenjski simbol. V njem se pretaka naša in vaša preteklost, ki seveda ni bila zmeraj sladka, zato je znal biti cviček tudi kisel, sinonim za slabšo kakovost, tako vina kot tudi življenja, orodje malega človeka, ki je dninil, si najel zemljišče, ustvaril svoj vinograd, sadil trte, ki so mu najbolj ustrezale, se v tistem počutil vsaj za trenutek ponosno in spokojno, ko je zrl s holmcev tja v daljavo … in videl lepši jutri. Požirki cvička so delovali olajševalno.

Skupaj, mali človek in cviček, sta preživela vse najhujše, revščino, vojne, križce in zvezdice. Osamosvojitev.

Božja kaplja troedina

Kdor je ponosen in kdor ljubi nevsakdanjo originalnost – ta je cvičkov prijatelj. In ker je tako edinstven in drugje neponovljiv, je postal pojem slovenskega nacionalnega vina in spada v slovensko zakladnico. Odkar je leta 1999, kot prvo zaščiteno slovensko vino, pridobil oznako PTP (priznano tradicionalno poimenovanje), je cviček v družbi najslavnejših, denimo italijanskega chiantija in francoskega iz vinogradov Châteauneuf-du-pape, samo njim je namreč dovoljeno mešanje rdečih in belih sort grozdja; teh sme biti v cvičku največ 35 odstotkov, rdečih najmanj 65. Značilnost mu dajejo frankinja, portugalka, žametovka in kraljevina, v zadnjem času ga plemenitijo še s šentlovrenko, laškim rizlingom, zelenim silvancem in rumenim plavcem. O cvičku je bilo že ogromno napisanega, najlepše, stavim, ga je opisal Tone Pavček: »Božja kaplja troedina, vino imenitno, suho in prijetno pitno, kot ga dajejo črnina, frankinja in kraljevina, pivcu in pevcu se prileže, jezik in srce razveže, in četudi ni za maše, zmeraj paše, ker je naše, vino nežno, živo sveže.« Ker ima nizko vsebnost alkohola (od 8,5 odstotka do 10 odstotkov), je z naskokom najlažje.

Prav to – nizko alkoholno vsebnost – mu večkrat očitajo in ga tudi zato nimajo za pravo vino. »Veste, al' ni problem v cvičku!« se je tedaj nasmehnil Jože Simončič, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto. »Mi,« je jasno podčrtal, »da, prav mi, si želimo, da ga ima cviček samo toliko!« Takšna vsebnost je namreč še kako pisana na kožo današnjemu življenjskemu slogu, »človek želi in išče prav takšno vino!« Tudi zato ga več kot 6000 dolenjskih vinogradnikov na leto pridela kar 10 milijonov litrov! In tudi zato ga že nekaj let pridelajo premalo!

Oznaka PTP mu za nameček zagotavlja visoko kakovost in mu hkrati postavlja izjemno stroga pravila, PTP (tudi uradno) je tista nit, ki povezuje cvičkovo preteklost s sedanjostjo. Pridelava je strogo nadzorovana, »bistveno bolj kot za katero koli drugo vino!« je pristavil Samo Hudoklin, svetovalec za vinarstvo pri KGZS.

Ta grozni cviček...

Da, opazili ste, cviček ima resnično izjemen povezovalni in simbolni pomen. Predstavlja – ponos in identiteto. Pripadnost. Zato Dolenjci nikomur ne dovolijo, da bi ga omalovaževal, da bi se iz njega delal norca. Kdor podcenjuje cviček, ta podcenjuje Dolenjsko! Kot je to nazadnje v Nedelu storil tako imenovani štajerski vinar z Nove Zelandije, 30-letni Nick Gee, ki ga je ljubezen pripeljala pod Pohorje. Sprva ni vedel, da v Sloveniji pridelujejo vino. Zdaj na leto pridela približno 4500 litrov buteljčnega vina, za štajerski okoliš sicer netipičnega pinota in modre frankinje. Prav slednjo, je ošvrknil Gee, »nekaj več gojijo na Dolenjskem, a raje ne pomislim, kaj delajo iz nje. Tisti grozni cviček …«

Seveda so se ob tem Dolenjci nemudoma zdrznili, le kako je to mogoče, da takšen svetovljan, ki je, kot pravi, obredel pol (vinskega) sveta, takole posploši? »Tako posmehljiv odnos je lahko rezultat le dvojega,« je bil prepričan Simončič. »Ali vsi ti ne vedo nič o cvičku ali pa mu preprosto zavidajo priljubljenost in uspešnost.«

»Mi, Dolenjci, nismo bili nikoli tako nastrojeni, da bi, denimo, Primorcem ali Štajercem dopovedovali, kakšno bi moralo biti vino,« je vskočil Hudoklin. »Vino je pač vino, eno takšno, drugo drugačno, prav vsako ima svoj krog kupcev, oboževalcev, in tako je tudi prav, saj menda ja živimo na odprti sceni?«

»To, da se kdo posmehuje vinu, ki ima takšno tradicijo, ta očitno nečesa ne razume!« je pripomnil Simončič in se spomnil še Geejevega zaničljivega mnenja o vinski kulturi pri nas. »Ne da je vinska kultura v Sloveniji nizka, sploh je ni,« je namreč prepričan mladi vinar. »Ljudje zato pijejo vinske smeti, ki stanejo nekaj evrov za steklenico,« je bil še toliko bolj neizprosen.

Simončič si je mislil svoje in samo mirno odmahnil z roko, češ, očitno gre za velikansko nevednost. »Veste, na Dolenjskem imamo močno gospodarstvo, Revoz, Adria, Krka,« je našteval. »In prav to gospodarstvo je živelo in živi s tem vinom, ki ga podpira, veste, cvička ne pijejo le reveži, ravno nasprotno, gre za glavno promocijsko sredstvo!« Nekdanji direktor Krke Miloš Kovačič je že zdavnaj priznal, da so se vsi glavni posli sklepali – ob cvičku.

Slomškov izrek

Tako Simončič kot tudi Hudoklin sta prepričana, da je štajerskega Novozelandca bržkone zanesla vihravost. »Seveda smo veseli slehernega tujca, ki se začne ukvarjati z vinogradništvom!« sta družno vzkliknila. »Vsakdo, ki obdeluje slovensko zemljo, marljivo dela in se trudi, je več kot dobrodošel. Vse, kar pričakujemo, je le, da spozna našo deželo in jo spoštuje.«

Menda je tako tudi prav, smo prikimali. Za nekoga, ki pride v goste, je še kako pristojno, da se sprva poduči o staroselcih, o njihovih navadah in tradiciji, pokaže kulturen in spoštljiv odnos ter ne vsiljuje svojih posplošenih očitkov in zaključkov. Na lepem mu bodo domačini verjeli in prisluhnili. Ter spoštovali njegovo kritiko. Ki ne bo nikogar prizadela in podcenjevala, hkrati pa bo stala na betonskih temeljih. Takrat bo Slovenec krepko stisnil njegovo dlan.

V nasprotnem vse skupaj izpade kot tista oguljena – tudi slaba reklama je dobra reklama. V nasprotnem se posploševanja kaj hitro sprevržejo v diletantstvo, saj veste, če znaš – igraš, če ne zmoreš – kritiziraš. In se poln samega sebe zapleteš v nekakšno pajkovo mrežo...

Tedaj je Hudoklin opozoril še na nekaj: »Na njegovih steklenicah sploh ni navedene oznake Pridelano v Sloveniji, kar je huda kršitev Pravilnika o označevanju in embalaži vina!« Ob tem je izstrelil puščico: »Torej, gospod Gee, ne le da kršite pravila igre, še bolj teptate po suvereni Sloveniji!«

Sicer pa je že Anton Martin Slomšek izrekel: »Gorje narodu, ki se ne bo potrudil svojemu vinu dobrega imena ohraniti!«