Plezal s topovsko granato v nahrbtniku

TRŽIČ – Prejšnji teden so se pohodniki na območju Zelenice začudeno spraševali, kaj se dogaja v ostenju Begunjske vrtače. Tam je bilo namreč zelo živahno, bolj kot po navadi, mir in spokoj sta zmotili tudi dve močni eksploziji. Izkazalo se je, da so pripadniki Državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS), tržiški gorski reševalci in tržiški alpinistični odsek 'reševali' velikansko topovsko granato in jo pod steno uničili. Po tej intervenciji so skočili še v nemške bunkerje nad predorom Ljubelj in tam uničili italijansko minometno mino. Skoraj natanko pred enim letom smo v Slovenskih novicah poročali tudi o triletniku, ki je na travniku za hišo v Pristavi, to je na drugi strani Tržiča, našel bombo in jo zalučal proti očetu. Zanimivo pri tem je, da je bila na istem kraju tri mesece prej najdena podobna bomba. Kako so granate, mine in bombe sploh zašle v Tržič? Od kod kar naenkrat toliko eksplozivnih in nevarnih ostankov vojn? Je tod morda potekala tržiška fronta?

Granato ugledal alpinist

Granato je nedavno ugledal tržiški alpinist Miha Zupan, ko je plezal Kozorogovo smer v Begunjski vrtači, in tukajšnji alpinisti so šli takoj v akcijo. Šest gorskih reševalcev, najditelj in predstavnik policijske enote so splezali do granate in uredili spust po vrvi za Aljaža Lebana iz Državne enote za varstvo pred NUS, da je mino nesel kar v nahrbtniku, potem pa so pod steno zavarovali območje in pripravili teren za uničenje. »Ja, res je bila nekoliko nenavadna akcija, a smo popolnoma zaupali fantom iz Državne enote za varstvo pred NUS. Smo bili pa kar presenečeni, kako močna eksplozija je bila to in kako daleč so leteli delci,« pripoveduje Blaž Belhar, načelnik tržiških gorskih reševalcev in alpinist AO Tržič. Ker je Zupan pri svojih plezalnih podvigih nekoliko višje, v starih opuščenih nemških bunkerjih nad predorom Ljubelj nekoč naletel še na eno eksplozivno sredstvo, so se vsi skupaj odpravili še tja in našli nekoliko manjšo minometno mino in jo kar tam uničili.

Zablodeli izstrelek JLA

Zelenico in zgodovino Tržiča ima v malem prstu upokojeni brigadir, gorski reševalec in vodnik lavinskega psa Janez Kavar, poleg Bojana Križaja in Žana Koširja eden najbolj znanih Tržičanov. Povprašamo ga, kako to, da se tudi 100 let po koncu prve in več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne najdbe kar vrstijo. »Gre za dve popolnoma različni zadevi,« nam razloži. »V nemških bunkerjih in na gozdnatih območjih pod Kriško goro in ob cesti proti Ljubelju ležijo ostanki iz druge svetovne vojne, granata na Zelenici oziroma v Begunjski vrtači pa je zablodeli izstrelek iz časov, ko je na Zelenici jugoslovanska vojska začela umetno prožiti plazove.« Na začetku šestdesetih let, ko sta začeli obratovati dve sedežnici tržiškega »alpske smuke raja«, so morali začeti zaradi nevarnosti plazov umetno oziroma topovsko proženje. Sprva so vojaki JLA uporabljali minomete, ki so izstreljevali z velikim lokom, in tako se je večkrat zgodilo, da je kateri malo manj izkušeni vojak granato izstrelil malce prek ciljne točke, pripoveduje. Šele pozneje, v sedemdesetih, so začeli uporabljati breztrzajne topove, ki so streljali naravnost, in s temi je bilo lažje zadeti. Tretji način pa se je uveljavil nekoliko pozneje, in sicer so minerji odnesli eksploziv na greben Begunjščice, ob eksploziji pa se je sprožil plaz. To je sicer nekoliko bolj nevarno početje, a tržiški minerji, med katerimi je bil tudi zdaj pokojni Janez Jerman - Jančman, sicer oče smučarja Andreja Jermana, so sloveli po zanesljivosti, še izvemo. Janez Kavar je prepričan, da pohajanje po območju Zelenice ni prav nič nevarno, saj so bile običajne poti že tolikokrat prehojene, da tako rekoč ni nobene verjetnosti, da bi na njih naleteli na granato.

Hitlerjeva Jadranska cesta 333

Kolikšna pa je v Tržiču oziroma okolici nevarnost, da naletimo na eksplozivni ostanek iz druge svetovne vojne? Janez Kavar pravi, da ni velika, nam pa pove, da je to zagotovo eno od najbolj eksplozivnih območij v Sloveniji, razen Severne Primorske, kjer je potekala soška fronta. »Skozi Tržič, pravzaprav skozi Križe čez Kriško polje in skozi Pristavo, so se ob koncu vojne umikale sila velike množice vojakov nemške in kvizlinških vojska čez Ljubelj v Avstrijo. Tod je namreč potekala tako imenovana Hitlerjeva jadranska cesta – Adria Route 333, ki je povezovala Balkan z Avstrijo in Nemčijo. Pravzaprav je bila to glavna prometna žila že v dobi Rimljanov, med Emono in Gosposvetskim poljem, tod se je umikala tudi Napoleonova vojska. Nemci so jo med vojno še posebno uredili in zgradili ljubeljski predor. Zato ni čudno, da so po vojni ob tej cesti našli ogromno orožja, bomb in granat, ki so jih ti vojaki odmetavali, saj so se hoteli znebiti teže, in tukaj so imeli občutek, da so že na varnem,« pripoveduje Janez Kavar.