SESTRANSKA VAS – Oči vse Slovenije so bile tiste dni uprte v azijske gore, kjer je med solo vzponom na Nanga Parbat danes pokojni Tomaž Humar zaradi plazov ostal ujet sredi stene na približno 6000 metrih, ponj pa so prihajali reševalci s pakistanskim vojaškim helikopterjem. Huda delovna nesreča na območju Železnikov je bila zato spregledana, zapisana nekje na obrobju dnevnih novic avgustovske črne kronike leta 2005.
Dotaknil se je vodnika
Podjetje Elektro Gorenjska Kranj je tistega leta s podjetjem Peterlin iz Dobja sklenilo pogodbo o pleskanju stebrov transformatorske postaje Podzavrenik, ki je na rajonu Selc v Selški dolini. Devetega avgusta 2005 je več delovnih skupin izvajalo dela na 20.000-voltnem daljnovodu, med pleskarji je bil komaj 21-letni Tomaž Kovač iz Sestranske vasi. Dela na vseh deloviščih, kjer je zjutraj izpadla napetost, je koordiniral delavec Elektra Gorenjska Janez Brtoncelj, izkušeni vodja nadzorništva Železniki. Ta je za vodjo delovne skupine pleskarjev določil Primoža Peternelja, ki je bil kot elektromonter za to usposobljen. Delavcem je bilo rečeno, da morajo delo končati še tistega dne, ker zaradi bližnjega obrata podjetja Alpmetal ne bodo odklapljali elektrike še naslednji dan. Nekje med 13. in 14. uro je pleskarjem zmanjkalo barve, in ko so čakali Peterlina, da jim jo dostavi, so posedli v senco ob postaji. »Peternelj je med tem, ko so pleskarji čakali na barvo, ki jo je vozil Peterlin, brez vednosti ostalih, obvestil Brtonclja, da so končali delo. Pleskarjev ni opozoril, da sledi vklop elektrike v postajo, in jim tako ni odredil odstranitve z delovišča. Tega ni storil niti Brtoncelj, čeprav jih je sam videl, da sedijo v bližini postaje. Lahkoverno je zaupal Peternelju. Skupaj sta odstranila ukrepe zavarovanja trafopostaje in zapustila delavce,« pojasni odvetnik Borivoje Ljujić iz Ljubljane. Barvo so pleskarji dobili in delali naprej. Kovač in sodelavec sta splezala na vrh stebra. Po policijskih zapisnikih natančno ob 15.07 se je Kovač med delom dotaknil vodnika na vrhu daljnovoda. Električni tok napetosti 20.000 voltov je stekel skozi njegovo telo. Privezan z varnostnim pasom je 21-letnik nezavesten visel na stebru, vse dokler ga ni vodja pleskarjev in lastnik podjetja Zvonko Peterlin prinesel na tla. Odvetnik Ljujić nadaljuje: »Brtoncelj in Peternelj sta se vrnila, prišli sta tudi policija in dežurna sodnica, ki je Peternelju odredila preizkus alkoholiziranosti z alkotestom in odvzemom krvi in urina. Rezultati so pokazali, da je bil med odvzemom krvi in urina, torej celo tri ure po nesreči, v vinjenem stanju.«
Izločevanje
Po predkazenskem postopku z zaslišanji je okrožno državno tožilstvo v Kranju 6. junija 2006 na sodišču v Škofji Loki vložilo obtožni predlog zoper Primoža Peternelja. Kazenski primer na prvi stopnji je nerazumljivo dolgo, do maja 2007, stal na sodišču.
Novoizvoljena sodnica, ki je bila do 18. aprila 2007 zaposlena kot vodja pravne službe v Elektru Gorenjska, naj bi ga sprejela, a je ravnala nadvse korektno in se je takoj izločila iz sojenja. Sodnica Zdenka Podobnik, naslednja v tem primeru, je na tretji obravnavi 28. marca 2008 v postopek pritegnila izvedenca za varstvo pri delu in izvedenca elektrostroke, sledila je razširitev obtožnega predloga na Janeza Brtonclja in Zvonka Peterlina poleg Peternelja, a, glej ga šmenta, obravnava, ki je bila razpisana za 19. september 2008, je bila preklicana, ker je bila sodnica Podobnikova na predlog Janeza Brtonclja, zaradi njunega prijateljstva, izločena.
Tretja sodnica Simona Prosen je sprejela primer in nanj pozabila za dve leti in štiri mesece, nato pa 4. januarja 2011 iz spisa izločila pričanji Brtonclja in Peterlina, zraven pa še izvedensko mnenje izvedenca elektrostroke. »Slednjega le zato, ker je v enem stavku pisnega mnenja povzel eno izjavo Peterlina iz njegove izpovedbe kot priče, čeprav bi po pravilih stroke morali le prekriti ta stavek, da bi bil nečitljiv. Zagovorniki obdolžencev se niso nič pritožili, kar je razumljivo, saj jim je bilo v korist vse, kar je podaljševalo postopek, ni pa razumljivo, da se zoper izločitev izvedenskega mnenja ni pritožilo državno tožilstvo,« pove odvetnik Ljujić, ki kot zastopnik Kovača nima pravice do pritožbe: »Kar je najhujše: izločitveni sklep o čiščenju spisa bi morala izdati že sodnica Podobnik, preden je bila izločena iz sojenja.«
Tako se je zgodilo, da je zaradi malomarnosti sodišča to šele po več kot dveh letih storila sodnica Prosenova, ki se je pri branju izločenih listin tudi sama, očitno namerno, okužila, saj se je seznanila z njihovo vsebino, zaradi česar je bila tudi sama izločena kot sodnica iz te zadeve konec januarja 2011. Tako ni bilo več sodnice na okrajnem sodišču v Škofji Loki, ki bi lahko sodila v tej zadevi, in spis je bil dodeljen okrajnemu sodišču v Kranju.
Zavlačevanje
Nove kolobocije so se dogajale v Kranju, tudi to, da se je vabilo Kovača na sodišče s papirji sodnije v Škofji Loki, in ko se je zglasil tam, so ga debelo gledali, potem je sledilo prelaganje obravnav, tudi zato, ker se je sodnice prerazporejalo na druga delovna mesta. Nazadnje je primer pristal v rokah sodnice Žive Zaplotnik, ki je bila na sodniško funkcijo izvoljena šele oktobra 2011. Razpisala je obravnavo za 19. aprila 2012, nato jo je na prošnjo odvetnika Antona Šubica, ki zastopa enega od obtoženih, preložila najprej na 17. maj 2012 in nato, spet na njegovo prošnjo, na 30. avgust 2012, drugič samo zato, ker je državno tožilstvo 4. maja 2012 vložilo spremenjeni obtožni predlog, v katerem je natančneje in bolj določno opisalo dejanja, ki bremenijo vse tri obdolžence.
Sodni mlini so mleli po svoje in avgusta 2012 se je zahtevalo novo izvedenstvo elektrostroke, kjer je Boris Žitnik pojasnjeval, da na elektroenergetskih postrojih in napravah lahko samostojno delajo, vodijo ali nadzirajo delo samo usposobljeni in posebej pooblaščeni delavci elektrotehnične stroke, in ugotovil, da je Brtoncelj z izdajo delovnega dovoljenja zadolžil Peternelja za vodenje in varnost pleskarjev pri delu pred nevarnostjo električnega toka ter da bi jih ta moral ves čas neposredno nadzorovati. Odvetnik Ljujić pravi: »Podal je ugotovitev, ki bremeni Brtonclja, in zato je povsem jasno, zakaj se z njegovim mnenjem ne strinjata zagovornika Šubic in Samo Mirt Kavšek, ki sta v nadaljevanju postopka zaslišala dva inženirja iz Elektra Gorenjska, ki sta povedala, da bi moral biti za vodjo pleskarjev določen njihov šef Zvonko Peterlin ali nekdo izmed njih samih, čeprav noben ni bil elektrotehnično poučena oseba, Peterlin je po poklicu rudar. Odvetnika sta pavšalno očitala napake v mnenju izvedenca Žitnika in predlagala novega izvedenca, z jasnim namenom zavlačevanja postopka. Sodišče je predlog začasno zavrnilo in odredilo še eno zaslišanje izvedenca Žitnika, namesto da samo prebere predpis o varstvu pri delu, na katerega se je skliceval izvedenec pri utemeljevanju svojih ugotovitev. In zdaj čakamo, spet čakamo, na novo obravnavo v februarju 2013, čeprav je zadeva že več kot zrela za odločitev. Do absolutnega zastaranja kazenskega postopka manjkata le še dve leti in pol.«
Zmeda na sodišču
Kranjsko okrožno sodišče, pod to spada tudi okrajna sodnija v Škofji Loki, smo ob podrobnem opisu delovne nesreče iz leta 2005 preprosto vprašali, kdaj se bo postopek nadaljeval, v kateri fazi je in kdaj lahko pričakujemo končno besedo oziroma končanje tega nerazumno dolgega kazenskega postopka. Predsednica sodišča Janja Roblek je pojasnila: »To je zadeva iz leta 2006, ko še ni bilo elektronskega kazenskega vpisnika, in bomo potrebovali več podatkov, vsaj to, kdo je osumljen oziroma obtožen in za katero kaznivo dejanje gre. Na podlagi pregleda obstoječega kazenskega vpisnika za vse gorenjsko okrožje namreč nismo našli nobene zadeve, ki bi bila lahko posledica dogodka, ki ga opisujete.« Ali primer na sodišču sploh obstaja?
Pet operacij
V Kliničnem centru Ljubljana so Tomažu Kovaču naredili pet operacij odstranjevanja sežganega mišičnega tkiva na roki in obeh golenih ter amputacije desne roke v višini podlahti. Konec septembra 2005 so ga odpustili v domačo oskrbo, nadaljnje zdravljenje je potekalo ambulantno in na Inštitutu za rehabilitacijo Soča v Ljubljani, kjer je bil deležen posebne obravnave. Leto in pol po nesreči mu je bil priznan status delovnega invalida druge kategorije, napotili so ga na poklicno rehabilitacijo za pridobitev poklica ekonomski tehnik, ki je bila po dveh letih prekinjena. Ni mu uspelo izpolnjevati šolskih obveznosti. Nekaj časa je bil brezposeln, vse dokler se mu ni uspelo zaposliti v svojem poklicu, kot kuhar, kar dela še danes. O fizičnih in zlasti duševnih bolečinah, ki jih je prestal in jih bo trpel vse življenje kot invalid zaradi hudega zmanjšanja življenjskih in delovnih sposobnosti ter skaženosti, ni treba posebej govoriti.
