O plesu vedno govorimo kot o najbolj prvinskem človekovem gibanju in izrazu. V najrazličnejših oblikah prinaša sprostitev, zadovoljstvo, povezuje soplesalce in nas nekje globoko v duši osrečuje. Ples je lahko šport ali oblika vsakdanje telesne vadbe, predvsem pa je umetnost, ki plesalca spodbudi, da se s pomočjo giba obrne vase. Lahko je tudi pomoč v stiski. Blagodejni občutki, ki jih doživljamo ob plesu, so ustvarili razvoj plesne terapije. Pri nas na tem področju orje ledino plesna pedagoginja Neva Kralj, ki je svoje več kot 20-letne izkušnje dela z otroki nadgradila s specializacijo iz pomoči z umetnostjo. Pogovarjali smo se o tem, kako živeti ples, kako spodbujati k ustvarjalnosti in kako ples vpliva na otrokov razvoj, predvsem pa, kako lahko pomaga pri izboljšanju kakovosti življenja otrok in odraslih s posebnimi potrebami.
Plesni pedagog je poklic, za katerega moraš biti najverjetneje poklican. Kdaj ste to začutili vi?
Starši so mi pripovedovali, da sem kot majhna deklica nenehno poplesavala, poskakovala, tako da sem imela noge vedno nad glavo (smeh). Čut za umetnost imam očitno v genih, saj je bil moj ded violinist, učitelj in izdelovalec violin, oče pa je igral saksofon v plesnem orkestru. Tako sta me z mamo pri dobrih štirih letih vpisala na oddelek za sodobni ples na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje (danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana) pod mentorstvom Žive Kraigher in njenih učenk.
Kako ste kot deklica dojemali ples – kot igro, telovadbo, sprostitev?
Vse prej kot le telesno vadbo. Pritegnilo me je, ker sem skozi ples lahko izrazila svojo otroško domišljijo, čustva. Poleg tega sem imela odpor do skupinskih iger in iger z žogo, ker sem od otroštva nosila očala, ki so me pri športu ovirala. Pri plesu tega ni bilo, vedno sem se počutila prijetno. Veliko deklic (ali pa njihovih staršev), ki obiskujejo komercialne plesne šole ali balet, sanjari o soju odrskih luči.
Ste se videli na odru?
Pravzaprav ne. Že kot deklica sem se igrala šolo in se ukvarjala z navideznimi učenci. Seveda je nastopilo najstniško obdobje, ko se radi pokažemo in smo navdušeno trenirali jazz balet pri Mojci Horvat, plesala sem tudi v KUD Tine Rožanc pod mentorstvom Daniele Škofic Novak. Pri študiju pa je bila odločitev preprosta, izbrala sem pedagoško smer in že kot študentka poučevala otroke. Če je bilo še kaj dvoma v meni, se je razblinil, ko sem kot učiteljica jazz baleta sodelovala v neki predstavi. Ko smo se pripravljali na nastop, sem si poškodovala koleno, kar je dokončno zapečatilo mojo kariero.
Samo da se pleše?
Točno tako, z oguljeno frazo bi temu rekli način življenja. In veste kaj, tudi moža sem spoznala med plesom. Sicer se s tem ne ukvarja poklicno, a je dober plesalec in še danes si pogosto privoščiva svoj večer. To nama veliko pomeni in naju zbližuje. Najbrž bi se že ločila, če ne bi bilo plesa (smeh).
Saj ne mislite resno?
Ne, mislim povsem resno. Hočem le povedati, da se ljudje žal premalo zavedamo, kakšno odlično sredstvo za negovanje pozitivnih medsebojnih odnosov je ples. Iz človeka potegne najboljše, umiri jezo in agresijo, telesni dotik, če si ga dovolimo, pa omehča še tako napete odnose. In to v vseh starostnih obdobjih.
Danes starši že zelo majhne otroke vpisujejo na različne dejavnosti. Se vam ne zdi, da je pri dveh ali treh letih dovolj, da se otrok spontano igra?
Res je, otroci so zelo spontani in dojemljivi, in prav to ples spodbuja. Seveda je pomemben za razvijanje motoričnih sposobnosti in zadovoljitev potrebe po gibanju, a seže še mnogo dlje. Vpliva na celostni razvoj otroka, poleg gibalnega izražanja spodbuja domišljijo in dovoli, da pokažemo svoja čustva. Ne morete si predstavljati, kakšno zadovoljstvo doživi otrok, ki pleše veter, medveda ali zvezde na nebu. Pri plesu ni nobenih ovir. Poleg tega je skupinsko delo pomembno za razvijanje socialnih spretnosti, dovoli nam telesni dotik, ki ima v današnjem času prepogosto negativno oznako, dovoli nam sobivanje in sprejemanje drugačnosti.
Kakšno je vaše vodilo pri pedagoškem delu?
Že na začetku svoje pedagoške poti sem vedela, da ne želim klasične šole, kjer bomo poučevali različne plesne zvrsti. Resnici na ljubo, ples lahko hitro postane nadvse banalen in oropan domišljije, le ena od oblik telesne vadbe. Če otrok samo ponavlja gibe in formo po zamislih učitelja, v njem kmalu ubijemo ustvarjalnost. Mnoge plesne šole žal delujejo tako, površinsko, in ne spodbujajo ustvarjalnosti in domišljije. Dajmo otroku ruto z namigom, naj pleše metulja, in dovolimo, da ga sam oživi. In še nekaj – prepričanje, da je ples le za povsem zdrave, spretne ljudi, je povsem zmotno. Tudi ljudje z gibalnimi ali drugimi motnjami, torej tisti s posebnimi potrebami, pri plesu nadvse uživajo. In kar je zelo pomembno, s plesom lahko zelo napredujejo v razvoju.
Ste lahko bolj konkretni?
Seveda, nekaj let sem delala z deklico z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Enakovredno sem jo vključila v skupino plesnih ustvarjalnic in v zelo kratkem času so se pokazali izjemno pozitivni učinki plesa ter dela v skupini zdravih otrok. Deklica je bila motorično manj spretna, sramežljiva, nesamostojna. Najbolj očitni napredek je bil seveda pri izboljšanju gibalnih spretnosti, denimo ravnotežja, usvojila je stojo na prstih in sposobnost križnega gibanja v prostoru. Še večji uspeh pa so morda usvojene socialne in čustvene spretnosti. Postala je samozavestna, ker je bila sprejeta, izpostavila se je pred skupino.
Kaj je ključno za uspeh plesne terapije?
Plesni terapevt mora opaziti, kaj posamezni otrok potrebuje, in načrtovati delo z upoštevanjem teh potreb ter zmožnosti otroka. Gotovo je prednost plesa pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami nebesedna komunikacija, ki je bolj spontana in zato lažja za vse v skupini.
Pri kakšnih težavah je lahko učinkovita plesna terapija?
Precej današnjih otrok kaže znake hiperkinetičnosti, težko funkcionirajo v skupini, so neprilagodljivi, nemirni, pogosto se želijo uveljaviti z negativnim vedenjem. Kot takšni so lahko moteči za okolje, predvsem pa so v stiski. Ples jim umirja, izboljšuje koncentracijo, pomaga jim, da so sposobni vztrajati pri skupinskem delu, kar omogoči, da se lažje vključujejo v okolje.
Kar velja za otroke, velja verjetno tudi za odrasle?
Pogosto imajo odrasli v sebi zavoro in se že vnaprej prepričujejo, da ne znajo plesati, da niso sposobni, da tega ne zmorejo. V resnici je potrebno čisto malo, da začutijo, da so sposobni plesnega izraza. Lepo je videti takšne ljudi, ko se prepustijo dotlej neznanim občutkom.
Kaj je tisto pri plesu, kar najbolj poboža vašo dušo?
Preprosta čistost biti to, kar sem, občutki sreče, vznesenost, vznemirjenost in neponovljivost trenutka, to boža mojo dušo in prebuja otroka v meni. Neprecenljivi darili, ki vračata vloženo energijo, sta iskrenost in odziv otrok. Predvsem pa v plesu občutim neskončne možnosti nadaljnjega ustvarjanja.
