Plenijo naše zaščitene rož‘ce in mastno služijo

LJUBLJANA – Potem ko smo nedavno v Novicah razkrivali, kako krivolovci v kraških jamah kradejo redke vrste hroščev in z njimi mastno služijo, so do nas od naravovarstvenikov prišli glasovi, da se nekaj zelo podobnega dogaja tudi v našem gorskem svetu. Poleg tega da prenekatera zaščitena gorska rožica pristane v kakšnem domačem skalnjaku ali zbirateljski kolekciji in da je v Sloveniji zadnja leta zelo priljubljeno nabiranje zdravilnih zelišč, kar je v preteklosti skoraj do konca uničilo pelin in hermeliko, je plenjenje dobilo tudi mednarodne kriminalne razsežnosti.

Slovenski gorski svet je namreč za tujce, predvsem Angleže, Nemce in Japonce, tudi kakšen Avstrijec in Italijan bi se našla, pravi botanični raj. Rastline, ki pri nas rastejo v naravi, lahko v tujini občudujejo samo še v botaničnih vrtovih, ali pa s sadikami in semeni prekupčujejo specializirani vrtnarji in z njimi seveda mastno služijo. Pri tem gre za preprosto logiko – redkejša je rastlina, večje je zanimanje zanjo in višjo ceno doseže.

Angleški tat z diplomo

Ker se Slovenija ponaša z izjemno ohranjeno gorsko naravo, je postala ena od najbolj vročih destinacij za botanične ekskurzije. Udeležujejo se jih resnični ljubitelji redkih rastlin z vsega sveta, žal pa so med njimi tudi nepridipravi, ki si želijo zaslužka in takšne ekskurzije izkoristijo le za ugotovitev lokacije. Nato se začne pravi lov. Takšen lovec na rastline se pripelje v Slovenijo, povzpne do kraja zločina, z vrtnarsko lopatko izkoplje rastline, jih spravi v škatlo in med prtljago odpelje v domovino. Tam jih razmnoži in nato prodaja za velike denarce. Seveda je početje nelegalno. Ne samo da je gorsko cvetje prepovedano trgati, kot javno dobro so zaščiteni tudi genetski viri, zato za izkopavanje rastlin ali odnašanje semen veljajo posebna, zelo stroga pravila.

Če večino kriminalcev vendarle doleti kazen, lahko plenilci našega gorskega cvetja povsem mirno spijo. Na primer Tom Mitchell, zelo znano ime med zbiratelji redkih rastlin. Podjetni Anglež z diplomo iz biologije s Cambridgea je pred nekaj leti opustil bančništvo in se začel ukvarjati z iskanjem rastlin po svetu. In seveda z njihovo preprodajo. Postal je prava zvezda v britanskih medijih, kjer je romantično opisoval svoje izlete v Slovenijo in po Balkanu ter mimogrede še razkril plenilsko taktiko – z napravo GPS si zaznamuje lokacijo rastišča, pride, izkoplje in pobere semena.

A čeprav so Mitchella razkrinkali, ko je po spletu začel oglaševati poštno prodajo slovenskih perunik, encijana, pogačice, teloha in zvončkov, in to kar s fotografijami lokacij v Triglavskem narodnem parku, ki so jih po naključju prepoznali slovenski ljubitelji gora, se mu nič ni zgodilo. Le spletno prodajo je nekoliko prikril in se bolj specializiral za telohe in zvončke.

Košutnika skorajda ni več

Kot da nimamo že dovolj težav s tujimi plenilci, si ogromno škode povzročamo kar sami. Pred približno tremi desetletji sta bili zelo modni rastlini za nabiranje pelin in hermelika, ki so ju odkupovala živilska podjetja, za čaje in pijače. Menda se je dalo z nabiranjem hermelike v rajnki Jugoslaviji v enem poletju zaslužiti za novega fička. Danes pa sta najbolj na udaru arnika in rumeni encijan ali košutnik. Med najbolj znanimi območji s košutnikom je (bil) greben Košute v Karavankah, vendar pa te sila zdravilne rastline, ki se jo uporablja tudi za žganje, skorajda ni več. Menda jo na veliko izkopavajo domačini, jo prodajo lokalnemu preprodajalcu, ta pa jo za desetkrat višjo ceno proda v Avstrijo.

Nadzora ni, vsak lahko pride in ropa

Problem je v tem, da se lovcev na cvetje tako rekoč ne da zalotiti, saj je na odročnih rastiščih nemogoče zagotoviti nadzor. Poleg tega imajo inšpektorji, cariniki, policisti in nadzorniki v Triglavskem parku veliko drugega dela, predvsem pa jih je premalo, da bi bili pri tem uspešni. Imamo zakone in predpise in tudi kazni za plenilce cvetja, a v praksi se to sploh ne izvaja. Kot nam pove strastna naravovarstvenica Marjeta Keršič Svetel, ki se je mnogi spominjamo po odličnih oddajah Gore in ljudje, v naši državi nihče pravzaprav ne ve, kaj bi počel z našo naravo in kako bi jo ohranjal: »V italijanskih gorah nikomur ne pride na misel, da bi nabiral ali celo kopal gorske rastline. Tam se zgodi, da oborožen gozdni policist skoči iz grmovja in nepridipravu pomoli puško pod nos! Pri nas pa kar gremo v gore in pobiramo, čeprav vemo, da je prepovedano, in nikomur se nič ne zgodi. Če kdo zaloti človeka, ki ropa gorsko rastlinje, in ga fotografira, celo tvega, da bo pretepen.«

Niti živa straža ne pomaga

Kljub vsemu se vrhovnemu organu, odgovornemu za zaščito gorske narave, stanje ne zdi alarmantno. Kot nam pove dr. Peter Skoberne iz sektorja MOP za ohranjanje narave, zaznavajo plenjenje, vendar pa to ne ogroža redkih rastlinskih vrst. Daleč največjo škodo redkim gorskim vrstam delajo zaraščanje travnatih površin, sprememba življenjskega prostora in invazivne tujerodne vrste, sicer pa se je najbolj divje ropanje dogajalo v 19. stoletju, razloži, ko je malo manjkalo, da bi z naših gora za vedno izginile planika, velikonočnica, arnika, lepi čeveljc, košutnik in druge. »Vendar so si vse zaščitene rastline pri nas lepo opomogle, saj smo veliko dosegli z ozaveščanjem in izobraževanjem obiskovalcev gora. Prepričan sem, da edino tako lahko dolgoročno ohranjamo našo gorsko naravo. Kar poskušajte nabrati šopek planik, boste videli, kako vas bodo ozmerjali gorniki, ki jih boste srečali. Nemogoče pa bi bilo, da bi inšpektorji ali nadzorniki TNP uspešno lovili posamezne nepridiprave. Tako prvih kot drugih je premalo, na enega nadzornika v TNP pride kar šest hektarov območja in gre za zelo odročne lokacije, kjer je nemogoče zagotoviti nadzor. Vedno se bodo našli posamezniki, ki se požvižgajo na naravo in predpise, in ti so vedno korak pred nadzorniki. Na rastišču velikonočnice na Boču in tudi na rastišču kluzijevega svišča pri Sv. Lovrencu so postavili ograje in celo živo stražo, pa so opažali, da so posamezne rastline izginile.«