LJUBLJANA – Spomnimo se samo futurističnih izsekov iz dokumentarca Življenje po ljudeh (Life After People), oddaje o zemlji, na kateri je število prebivalcev nič: ko začnejo na lepem ugašati luči, ko po svetu zmanjka elektrike, ko začnejo odpovedovati tudi vsi drugi sistemi. Že v kratkem bi izginila prav vsaka sled za nami! V sto letih bi dosežke naše civilizacije, ki smo jih gradili tisočletja, povsem uničili vremenske motnje, korozija, erozija, potresi, divje živali, insekti in bakterije, vode bi se razlile, razrastle rastline pa prekrile še poslednji človekov pečat, še zadnjo njegovo sled. Narava, ki jo bolj ali manj uspešno brzdamo in reguliramo, bi podivjala in se iztrgala z vseh verig.
Življenje po ljudeh
Nekaj podobnega in nekaj tako postapokaliptičnega, kot se je šel režiser omenjenega dokumentarca David de Vries, se gredo očitno tudi občinski veljaki v središču Ljubljane, z županom Zoranom Jankovićem in tistimi na čelu, ki bdijo nad kulturno dediščino, Plečnikovo dediščino, če hočete. Prav Plečnikov stadion, zgrajen leta 1935, znan tudi kot Centralni stadion, sameva že peto leto! Zadnja tekma na znameniti bežigrajski njivi, tej trdnjavi slovenske nogometne pravljice s preloma tisočletja, se je odigrala pred 700 gledalci. Potem so se vrata zaprla. Stadion so gladko prepustili naravi in občasnemu vandalizmu.
Joc Pečečnik je z ambicioznim projektom poizkušal in poizkušal, a vselej trčil ob številne administrativne in zakonske zidove, tako da je ob pomanjkanju javnega interesa, ki je izpuhtel z odprtjem Stožic, Plečnikov stadion postal prava nacionalna sramota, zanemarjen in zapuščen. Prekrila sta ga plevel in drugo rastje, zazijale so izbokline, silil je že gozd. Še nedavno, ko so zaradi treh morebitnih hokejskih tekem, ki naj bi bile januarja, začeli za silo le urejati in striči, je bilo v središču Ljubljane kot v dokumentarcu Življenje po ljudeh! Ko je narava vzela stvari v svoje roke.
Razen če?
Razen če so vsi vpleteni želeli poskrbeti za nekakšen naravni rezervat, oazo bujnega razraščanja, brez slehernega človekovega vpliva, čisti eksperiment, samoraslo džunglo? Razen če so pristojni želeli poskrbeti za prvovrstni laboratorij, kakršnega lahko vidimo zgolj v znanstvenih fantastikah in dokumentarcih tipa Življenje po ljudeh? Razen če so Plečnikovo razvalino poskušali izkoristiti za neke višje namene? So se želeli naši veljaki nemara prepričati, kako bo, ko nas ne bo?
Kratko, a bujno
Na pomoč smo povabili dr. Jožeta Bavcona, vodjo ljubljanskega Botaničnega vrta. Za takšno zaraščenost stadiona, smo izvedeli, so bile sprva krive pionirske svetloljubne vrste, potem so postopoma prišle še druge, tiste, ki prevladujejo tudi v okolici. »Kot na primer invazivne rastline, ki imajo pogostokrat značaj prav teh pionirskih vrst. Že kmalu sledijo posamezne drevesne vrste, kot so topoli in trepetlike,« je poskušal pojasniti začetni razvoj zaraščenosti Plečnikovega stadiona. »Glede na to, da je bila tukaj že prej travna površina, je bilo to zaraščanje vseeno nekoliko počasnejše, kot pa če bi to bilo nekje na odprtem.« Veste, zelenica, kakršna je nogometna, se obdrži samo z veliko vlaganj, takoj ko jo začnemo zapuščati in zanemarjati, nastopijo nove vrste. »Pojavijo se že v istem letu, ko prenehamo vzdrževanje,« je Bavcon orisal kratko, a bujno zgodovino bežigrajskega stadiona. »Najprej na plešah, tam, kjer je trave manj!« je izpostavil. Naj omenimo, da je trava, ki je na igriščih, sposobna preživeti le toliko časa, dokler jo intenzivno gojimo, v nasprotnem začne polagoma izginjati. »Bistvo travne površine je tudi, da jo je treba vsaj dvakrat na leto pokositi, sicer se že po treh letih na njej razvije grmovje, po petih pa že potrebujemo sekiro za odstranjevanje!« To, da stadion zanemarjajo že peto leto, vemo, od zadnjič pa smo seznanjeni, da so delavci pri preurejanju uporabljali tudi sekire!
Plevel, potem gozd
»Vse plevelne vrste so le prehodna faza k začetku zaraščanja,« nas je podučil Bavcon. V končni fazi se na opuščeni površini, vsaj v Sloveniji je tako, vedno razvije gozd, kakšen, je odvisno od lege in nadmorske višine, »toda končna faza je zanesljivo – gozd«.
S pomočjo dr. Bavcona smo se preslikali v prihodnost, recimo, deset let naprej. Takrat bi bil Plečnikov stadion popolnoma porasel z drevjem, grmovjem, vmes bi uspevalo še ogromno invazivk. Na njem bi najprej zrasel pionirski gozd, topolov, trepetlik, breze, vmes bi se bohotile še številne grmovne vrste, ki bi jih iz bližnje okolice raznesli ptiči, ob že omenjenem, denimo, še – tisa, božje drevce, črni bezeg, japonsko kosteničevje.
Koso v roke!
»Treba bi bilo sprejeti zakon, da mora vsak lastnik s površino ustrezno gospodariti. Pridelovati ali pa vsaj kositi. Če bo tako, bo tudi večji del perečega problema z invazivkami prej ali slej izginil!« Dr. Jože Bavcon je ogorčen, ko pomisli na opuščanje in zaraščanje površin v Sloveniji. Pravi, da smo zadnje desetletje zanesljivo rekorderji v opuščanju rabe zemljišč. »Tako slabo obdelano zemljo, kakršna je pri nas, težko najdete kje drugje!« Morda so se želeli naši veljaki zazreti v prihodnost in vsem nam ob opuščenem Plečnikovem stadionu pokazati, kaj vse nam šele preti, smo premišljevali. Če bomo tako malomarno ravnali, gozd ne bo prekril le tega stadiona, temveč vso Slovenijo! Dr. Jože Bavcon: »Denar je treba vlagati v razvojne projekte, ne pa v puljenje tistega, za kar bi moral lastnik sam poskrbeti!« Družbeniki GA, d. o. o., MOL in Olimpijski komite Slovenije, vsi vi, ki ste ustanovili družbo Bežigrajski športni park, kaj se to pravi? Pečečnik, Janković in Janez Kocijančič, dajmo, kar lepo koso v roke! Se vam ne zdi, da je stadiona preprosto škoda?
Živalsko carstvo
Prof. dr. Dušan Devetak, entomolog, z mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko: »Na takšnem, drugotno zaraščenem stadionu bi prav gotovo našli predstavnike vseh večjih skupin nevretenčarjev, kot so polži, deževniki, pajki, suhe južine, pršice, enakonožci (prašički), strige, kačice, skakači, kobilice, strigalice, stenice, enakokrilci, metulji, hrošči, kožekrilci, dvokrilci. Znotraj posameznih skupin bi lahko na tako poraščenem stadionu našli med kobilicami še murna, zeleno kobilico, katero od saranč ...«
