Plaz že dvakrat uničil 
hišo, iščejo novi dom

ŠOŠTANJ – O tem, kakšno moč ima narava in kakšno razdejanje pusti za seboj, smo se lahko prepričali septembra lani, ko smo obiskali zaselek Penk v občini Šoštanj. Hudournik, ki je iz vasice Skorno nad njim v dolino prinesel ogromno količino vode, gmoto zemlje, hlodov, kamenja in tudi več ton težko skalo, je močno poškodoval hiši dveh družin in ogrožal še tri sosednje. Najhuje je bilo pri Melanškovih in Zalaznikovih, saj so hlodi, ki jih je prineslo po pobočju, prebili stene njihovih hiš in pristali dobesedno na posteljah v spalnicah. Samo ugibamo lahko, kaj bi bilo, če bi se vse to dogajalo sredi noči. Tako pa je bila pravzaprav sreča v nesreči ta, da se je neurje v Penku razbesnelo okoli četrte ure popoldne. »Vse se je zgodilo v trenutku. Najprej sem opazil, da s hriba dere na dvorišče ogromna količina vode, potem se je za hišo slišal ropot, ki ga težko opišem. Slišalo se je namreč kotaljenje skal, kamenja, drevja in mulja po pobočju, gmota pa je imela takšno moč, da je rušila vse pred seboj. V enem samem sunku je odneslo streho prizidka hiše, da je pristala na cesti. Ob njej pa tudi več ton težka skala. Hudourniški potok je pod seboj rušil vse, kar mu je bilo napoti,« se tistega septembrskega popoldneva spominja Matjaž Melanšek, ki ni izgubil le doma, ampak mu je neurje uničilo tudi pol leta prej na novo opremljeno mizarsko delavnico, v kateri je po naročilu izdeloval kuhinje, spalnice, dnevne in otroške sobe, tudi notranje stopnice in še marsikaj.

Živeli v strahu pred dežjem

A delavnico mu je uničilo že drugič v dveh letih. Že takrat je namreč v Penku, prav tako septembra, pustošilo neurje, še prej pa se je tudi sam poškodoval med rezkanjem in ostal brez dveh prstov na levi roki, brez še enega na desni roki pa leta 2007. Ko je končal bolniško, pa mu je plaz prvič uničil delavnico. A so si Melanškovi takrat opomogli.

»Zadnjih pet let je postalo nevzdržno in nemirni smo bili ob vsakem malo močnejšem deževju. Pa pred desetletji nikoli ni bilo težav, saj naša hiša na tem kraju stoji že od leta 1890. V njej se je rodil oče mojega starega očeta. Potem pa so nad Penkom začeli graditi in utrjevati nove ceste, tudi hiše, ne nazadnje narava vedno bolj kaže zobe. Včasih je normalno deževalo in težav nikoli ni bilo. Zdaj pa, ko se ulije, je dežja takoj preveč. Pa tudi vodotoki so bili včasih bolj urejeni in očiščeni kot danes,« o vzrokih za razdejanje razmišlja Matjaž, ki je pred dvema letoma v vnovično obnovo vložil vse prihranke. Glede na to, da je nad mizarsko delavnico na novo vlil tudi betonsko ploščo in postavil kar 40 centimetrov debel oporni zid in ga ojačal z železom, je bil prepričan, da jim podobno neurje ne bi moglo več do živega. Pa se je uštel. Vse se je ponovilo, in to še v veliko hujši obliki.

»Človek preprosto nima več volje, da bi po dveh letih spet vložil toliko napora in predvsem denarja v obnovo, saj se lahko podobno ponovi že čez pol leta. Sploh se strahu pred čim podobnim ni mogoče več znebiti,« pravi naš sogovornik, ki se je z ženo, sedemletnim sinom ter pet let in pol staro hčerko začasno preselil v blok v Topolšici.

V nesreči niso ostali sami

Solidarnost so jim namreč izkazali tudi v bolnišnici Topolšica, kjer je zaposlena Matjaževa žena, in so jim stanovanje za pol leta ponudili v brezplačen najem. A pol leta bo hitro mimo, zato Melanškovi intenzivno razmišljajo, kako naprej. V Penku pa v nenehnem strahu ne bodo več živeli. Takrat, ko se je narava znesla nad njimi, jim je pomoč takoj obljubil tudi šoštanjski župan Darko Menih. Dejal je, da jim bo pomagal poiskati lokacijo za nov dom. Prav tako je občina odprla poseben račun, na katerem se je nabralo nekaj denarja. Nekaj pa ste ga za Melanškove prispevali tudi bralci Slovenskih novic.

Četudi ne gre za velik znesek, je Matjaž Melanšek neizmerno hvaležen za vsak podarjeni evro. Kot pravi, so tudi spoznali, da v nesreči niso ostali sami. »Nikoli nisem bil vajen stati križem rok in zato si tudi zdaj želim le to, da bi si lahko čim prej nekje znova uredil lastno delavnico, v kateri bi služil kruh za svojo družino. Trenutno delam pri tastu, ki je tudi mizar, a saj veste, če si na svojem, je drugače,« pravi Matjaž, ki je vesel, da ga tudi stranke v nesreči niso pustile na cedilu. Tisti, ki so že vplačali avans za naročeno pohištvo, denarja namreč niso zahtevali nazaj, temveč so bili pripravljeni počakati, da bo lahko izpolnil naročilo. Ko ga pobaramo, kakšne so možnosti, da bo kmalu spet na svojem, pa pove: »Tast bi nam podaril zemljo, a menda parcela ni zazidljiva. Upam, da se bo dalo kaj urediti in mi bodo na občini šli na roko. To bi bilo za nas veliko olajšanje,« iskreno pove Matjaž Melanšek. In doda: »Če bi ostali v Penku, nikoli več ne bi mogli mirno spati in bi nas vznemirilo vsako malo močnejše deževje.« Po vsem, kar se je 9. septembra lani popoldne zgodilo v Penku, mu še kako verjamemo.