ŠKOFJA LOKA – »Tri dni je pokala stena, jaz sem se ves ta čas tresla. V noči na torek je bilo najhujše, saj je pokalo tako, kot da bi kdo streljal. Poklicala sem zeta Janeza Štalca, ta pa je rekel, da naj čim prej zapustiva hišo,« o tem, kako se jima je z možem v začetku novembra življenje obrnilo na glavo, pretresena pripoveduje Francka Kožuh. Sedimo v prostorih škofjeloškega Rdečega križa, kajti 6. novembra sta morala sogovornika dobesedno v enem dnevu izprazniti dom v Breznici pod Lubnikom in ga za vedno zapustiti. Blaž Kožuh prikima ženinim besedam: »Hišo je na tem kraju pred osemdesetimi leti z lastnimi rokami zgradil moj oče Janez, midva sva jo nato obnavljala pol življenja. Do začetka novembra ni bilo nikakršnih težav ali znakov, da bi bilo kar koli narobe, zato niti v snu nismo pomislili, da naša hiša stoji na plazovini.«
Breznica je idilična, po hribčkih tam pod Lubnikom razpotegnjena vasica
Spodaj je, na jesen še posebno čudovita, Poljanska dolina, ki je bila v neskončni navdih že pisatelju Ivanu Tavčarju. Ko se vzpneš nekoliko višje, se ti iz Breznice pogled odpre na precejšnji del prelepe Gorenjske. Blaž je staro hišo podedoval po očetu, zato sta jo začela zakonca Kožuh pred tridesetimi leti obnavljati. Počasi, vztrajno in brez kreditov. Ko je bilo treba poprijeti za delo, so jima na pomoč rade volje priskočil prijatelji.
Denarja ni bilo na pretek, dve delavski plači pač
Francka je 39 let delala v škofjeloški Odeji, Blaž je 30 let delal pri gasilcih, nazadnje je kruh služil pri tukajšnjem pekarskem podjetju Peks. »Ko sem bil gasilec, mi ni bilo čisto nič težko, pa je bilo treba delati vse sorte – od obešencev in poplav do požarov,« se spominja Blaž. Medtem ko sta vse, kar sta zaslužila, vložila v hišo pod Lubnikom in si nista privoščila niti morja, sta Kožuhova 30 let živela v škofjeloškem gasilskem domu in tam opravljala hišniška dela. Nato sta se upokojila, se pred 10 leti preselila v Breznico in nadaljevala obnovo. »Ta mesec bi nama morali montirati še kuhinjska vrata, ki sva jih že plačala, a sva se morala nekaj dni pred dogovorjeno montažo izseliti. Vrata sva že plačala, saj moraš danes vse plačati vnaprej. Zdaj bi rada, da nama vrnejo denar, a pravijo, da tega ne morejo storiti, dokler vrat ne prodajo naprej,« pove Francka za še enega v nizu žalostnih dogodkov zadnjih tednov in se spomni, da sta hotela ravno s kuhinjskimi vrati dokončati obnovo ljube jima hiše, v katero sta vlagala trideset let.
»Prijatelji in znanci so naju radi obiskovali, tako prijetno in toplo je bilo vedno pri nas. Hišo sva imela lepo kot v pravljici,« večkrat zamišljeno ponovi Blaž. Njuna pravljica pa se je v začetku novembra, ko so Slovenijo zajele obilne padavine, sesula. Tla, na katerih stoji idilična hiša, so se začela premikati. Del hiše je pomaknilo deset centimetrov proti dolini, drugi del se je nagnil in prislonil na breg. V stenah so zazijale kot roka široke razpoke. »Tako hitro se je vse skupaj odvilo ... Hiša se je tako zelo nagnila, da sva ob odhodu komajda še lahko odprla vrata. Mislila sva že, da bova morala skočiti skozi okno,« pretreseno opišeta upokojenca.
»Tistega dne smo samo ven nosili. Še danes ne najdem polovice najinih stvari. Nekaj sva vzela v Dolenjo vas, a večino najinih stvari sva pustila v zapuščeni sosedovi hiši. Če bomo dolgo čakali, nama bo vlaga vzela še tisto, kar imava tam,« nemočna pravi Kožuhova.
Streho nad glavo zdaj sicer imata, a pravita, da tako ne moreta živeti v nedogled
»Preselila sva se k hčerki Tatjani v sosednjo Selško dolino. Zdaj sva v Dolenji vasi, kjer živiva pri hčerkini petčlanski družini. Spiva v dekliški sobici najine vnukinje, ki se je že odselila od doma,« povesta o življenju v zadnjem mesecu. Na koncu pogovora ne moreta zadržati solza: »Nikomur nočeva biti v breme. Rada bi čim prej šla na svoje, da bi imela hčerkina družina malo miru.« Zdaj lahko, pravita Kožuhova, le čakata, kje se bo našla rešitev za njuno stanovanjsko stisko. Nič ne moreta storiti, saj imata skromno pokojnino, prihrankov pa nič, kajti ves denar sta vložila v hišo pod Lubnikom. Tričlanska občinska komisija je ta teden v nevarno nagnjeni in razpokani hiši popisovala škodo. Član komisije Nikolaj Kržišnik, poveljnik civilne zaščite v škofjeloški občini, je ob tem dejal: »Od 6. novembra, ko so me poklicali sem in sem takoj odredil izselitev, ta objekt ni primeren za bivanje. Ker je hiša postavljena na plazovni, je ni smotrno niti obnavljati.«
Ko vstopiš v poslopje, ti po glavi hodi samo, da moraš čim prej ven. Hodiš po tleh, nagnjenih v vse smeri. Ni stene, ki v izpraznjenem domu ne bi bila razpokana. V nekdaj topli, danes pa žalostno samotni hiši sta ostali le miza in peč. Vsakomur, ki stopi noter, je takoj jasno, da se zakonca Kožuh sem ne bosta nikoli več vrnila.
Na Loškem so že stopili skupaj
Da bi zakoncema Kožuh pomagali rešiti stanovanjsko stisko, so se na Loškem povezali Rdeči križ, Karitas, civilna zaščita, center za socialno delo in občina. »Zdaj skupaj iščemo ustrezno rešitev, predvsem občina in center za socialno delo se trudita najti primerno stanovanje za upokojenca, ki imata nizko pokojnino,« je povedala Fani Mikš, sekretarka škofjeloškega Rdečega križa. Pojasnila je, da je akcija za pomoč Kožuhovima ena večjih v tem delu Slovenije, kjer so lani zbirali sredstva za družino v Poljanski dolini, ki je izgubila očeta. Ko govori o zbiranju pomoči, Fani Mikš pove tisto, kar zadnje čase premnogokrat slišimo: »Z ljudmi, ki so v stiski, se zadnje čase vse pogosteje srečujemo, in vedno huje bo.«
