ŠKOFJA LOKA – »Še zmeraj nas je ob deževju malce strah, nelagodno pa je tudi, ko se – kot se je v zadnjem času že večkrat ponovilo – zatrese zemlja. Ni prijetno,« pravi Francka Kožuh in brž doda, da ob tovrstnih dogodkih pomisli na dvanajst nosilnih pilotov, ki so ducat metrov globoko zapičeni pod novo montažno hiško. Skupaj z možem Blažem se je Francka pred kratkim vrnila na svoj košček zemlje, tam v Breznici pod Lubnikom. Zakonca Kožuh sta več mesecev bivala v bližnji Škofji Loki, saj ju je iz domače hiše pregnal zemeljski plaz. Ta se je sprožil novembra predlani, ko so poplave pestile večji del Slovenije. Zdaj, dobro leto po premikih zemlje, ki obdaja njuno hišo, sta se upokojenca vrnila pod Lubnik.
Pokalo je,
kot bi streljali
S Francko in Blažem Kožuhom smo se prvič pogovarjali kmalu po tem, ko je plaz usodno poškodoval hišo. To je pred približno osemdesetimi leti postavil Blažev oče, nato pa sta jo zakonca Kožuh s svojima delavskima plačama tri desetletja skrbno obnavljala in sanjala o tem, da se bosta ob upokojitvi preselila pod Lubnik, priljubljeno izletniško točko Škofjeločanov in okoličanov. Ko so h kraju šla še zadnja obnovitvena dela, se je brežina, na kateri je že več desetletij stala hiša, začela premikati. Ponoči je po hiši pokalo, kot bi kdo streljal, v steni so zazevale razpoke, debele kot roka. Šesti november 2012 je dan, ki ga ne bosta nikoli pozabila. Zakonca Kožuh sta se morala hitro izseliti iz nevarne hiše in kmalu je postalo jasno, da bi jo bilo zaman obnavljati. Le nekaj tednov po tem, ko se jima je življenje povsem spremenilo, nam je Francka Kožuh dejala: »Opustila sva že misli, da bi obnovila hišo v Breznici in tam znova živela. Nisva pa opustila upanja, da bomo enkrat s skupnimi močmi zbrali dovolj oziroma ravno toliko, da bova lahko spet živela na svojem.«
In tako je pred kratkim napočil trenutek, ko sta se Francka in Blaž Kožuh preselila nazaj na svoj košček zemlje. Staro hišo je bilo treba porušiti, zgraditi novo, a sprva postaviti dovolj trdne temelje. »Midva sama gradnje hiše nikoli ne bi zmogla. Hvala prijatelju Tonetu Trevnu, ki je skrbel za to, da je gradnja potekala, kot je treba. Predvsem pa velika hvala vsem, ki se jih je – tudi po objavi najine zgodbe v časopisih – najina zgodba dotaknila in so nama pomagali. Prek Rdečega križa se je zbralo nekaj prostovoljnih prispevkov, pomagal nama je Karitas, del denarja sva dobila iz škofjeloškega občinskega proračuna, dodala pa sva tudi čisto vse prihranke in še kak dolg nama je ostal. A to bova že sčasoma povrnila,« pravi Francka Kožuh. Ko se zazremo v vsem dobro znano rastlinico, družinsko srečo, ki se bohoti na mizici v dnevni sobi, se sogovornica nasmehne: »V nekaj tednih se je razrasla, da je le kaj. Se že tu dobro počuti, tako kot se tudi midva!«
Za njima je težko leto
Leto 2013 bo v spominu zakoncev Kožuh – mimogrede, drugo leto ju čaka zlata poroka – ostalo zapisano kot eno najtežjih obdobij njunega življenja. Mnogo delavcev se je zamenjalo v Breznici pod Lubnikom, nešteto ur sta bila z njimi tudi zakonca Kožuh. Francka je večino dni preživela v improvizirani kuhinji, kjer je natanko tako, kot je bila to navada v starih časih, delavcem pripravljala malice: »Vsaj za dva, tri je bilo treba skuhati, marsikdaj tudi za deset delavcev. Kavice, kosila, vse – saj ne moreš pustiti ljudi, da delajo lačni.«