Plaz je že pred spalnico,
 pa še deževati ni začelo

LJUTOMER – Vsi se pripravljajo na praznovanje največjega krščanskega praznika, ja, tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev, bodo zagrizli v potico. Vsi? Ne čisto vsi. Hilda in Janez Slokan iz Cubra, dober streljaj iz Ljutomera, ona pri 72, on pri 73 letih, žalostno razlagata, da sta si ustvarila družino – štirje sinovi so jima podarili pol ducata vnukov – v pravem raju, med travniki, gozdovi in vinogradi, v zadnjih štirih letih pa se je vse skupaj spremenilo v pekel. Zdaj s strahom vsak večer spremljata vremensko napoved in se z grozo odpravljata spat, saj ne vesta, ali bo hiša zjutraj še stala ali jo bo odnesel plaz.

Odpeljali nekaj zemlje

V minulih dneh so delavci občinskega javnega podjetja odpeljali od 70 do 80 kubičnih metrov zemlje, ki je grozila, da bo hišo dokončno porinila na bližnjo cesto, ki pelje proti središču vasi. To je Janeza in Hildo vsaj malo ohrabrilo, a se zavedata, da je olajšanje zgolj trenutno, sploh če pomislita na spomladansko deževje, ki ga praviloma prinese muhasti april in ki se zna podaljšati globoko v maj. Hujše utegne biti samo jesensko deževje.

A kakor se zavedata, da sta proti naravi nemočna, s prstom pokažeta tudi na nestrokovne posege vinogradnikov, ki so nad njunim domom pred leti odstranili terase in trse zasadili navpično, tako da je že vsakokratni malo večji dež vse pred sabo nesel proti njihovi hiši, podobno je, ko se topi sneg. Ob tem je počasi spodkopavalo celotni breg, ta se je začel predvsem marca lani počasi premikati in približevati proti hiši, v kateri živita. Lani jeseni, torej vedno ob spomladanskem ali jesenskem deževju, se je plazenje še stopnjevalo, zdaj pa se tone zemlje kljub številnim posegom gasilcev in komunalcev spet dotikajo zunanje stene njune spalnice. Če ali, bolje rečeno, ko bo v naslednjih dnevih in tednih nastopilo daljše deževje, se bodo začeli za starejša zakonca Slokan, posredno pa tudi za sina Igorja, snaho Andrejo ter vnuka Žana in Gala, ki živijo v sosednji hiši, novi dnevi groze in strahu.

Občina nima denarja

»V minulih letih, zlasti ob jesenskem in spomladanskem deževju, ko se nad našo hišo vedno znova začne premikati zemeljski plaz, nam poleg ljutomerskih komunalcev pomagajo gasilci iz PGD Ljutomer, PGD Radomerje in PGD Mala Nedelja, a ti lahko le delno odstranijo poškodovane podpornike in delno sanirajo plazišče... Žal pa brez resnejšega posega niti gasilci kljub vsej vnemi in želji po pomoči ne bodo imeli uspeha,« pravi Slokan. Za temeljito sanacijo plazišča namreč nihče nima denarja, ne upokojena Slokanova ne ljutomerska občina, a ta po Janezovih besedah kljub temu pomaga, kolikor pač lahko. Po njegovem prepričanju bi morala svoje storiti država seveda skupaj z lastnikom vinograda, ki je, roko na srce, takšno stanje ob nakupu podedoval. Kljub temu bo moral zdajšnji lastnik (družba P&F Jeruzalem Ormož) prej ali slej ugrizniti v kislo jabolko sanacije grozečega plazu.

Hiša Slokanovih je tam stala veliko prej kot vinogradi, po neuradnih podatkih je tam že 170 let. Zdajšnja lastnika, ki sta jo podedovala od prednikov, sta jo samo sanirala in zgradila manjši prizidek. »Vsak najmanjši šum, vsak nenavaden glas, kar koli slišim, že letim gledat z lučjo, kaj se dogaja, ali se plaz premika,« Janez opisuje neprespane noči, Hilda pa dodaja: »Če je bil ponoči kolikor toliko mir, pa takoj zjutraj, še preden kar koli začnem delati, hitim za hišo gledat, ali se je kaj premaknilo. Dejansko sva že obupana in ne vem, kako dolgo bova zdržala.«

Svojega doma ne moreta kar zapustiti, sploh Janez, ki je tukaj rojen: »Nekateri govorijo, da bi bilo ceneje, če bi nas izselili, drugi se sprašujejo, zakaj so nam pustili tukaj graditi hišo. Ampak tukaj so živeli trije rodovi moje družine!« Sicer pa: kam naj bi se preselili? Na čigave stroške? Tako bosta Slokanova vztrajala pri sanaciji, kakršno pač zmoreta s skromno pokojnino – če dva večja stroja kopljeta pet ur, jo v celoti porabita. »Potem pa moram znova en mesec čakati, da pride nova pokojnina, da lahko nadaljujem. A tudi živeti je treba,« pribije Janez.

Velika noč je praznik veselja in upanja, in tega si Janez in Hilda ne pustita vzeti. Saj drugega niti nimata.