Plaz dvakrat zasul hišo,
 siti so praznih obljub

TOLSTI VH – »Res sem žalosten. Že septembra so bile vseh polna usta praznih obljub, zdaj se je plaz ponovil. A tokrat je še večji. Če je jeseni na hišo porinilo 30 kubikov zemlje, jo je zdaj še enkrat toliko,« pove Bogdan Duh s Tolstega Vrha, ki je še pred sedmimi leti živel na Gorenjskem. Ko sta si z ženo Matejo, ki je Dolenjka, iskala kotiček, kjer bosta živela skupaj, jima je bila hiša oziroma bivalni vikend na Tolstem Vrhu, nedaleč od Šentjerneja, takoj všeč.

Prihajali so občinarji...

»V tistem trenutku, ko sem zagledal to hišo, sem lastnici, ki jo je prodajala, rekel: ta bo moja. In to še preden sem jo pogledal, kakšna je znotraj. Tu je res nebeško! Od tu je čudovit razgled, vidijo se Kum, Kamniške Alpe. In seveda vsi dolenjski griči,« našteva in pokaže urejen zelenjavni in cvetlični vrt pod hišo. In če živiš v takšnem raju, se ni težko voziti tudi kam dlje v službo. Tako Bogdan vsak dan že ob petih zjutraj odide od doma, saj dela v Celju v podjetju Vivapen, Mateja pa se na delo v Abanko vozi v Ljubljano. Tudi nad tukajšnjimi ljudmi sta navdušena. »Res nisem bil vajen takšne prijaznosti in dobrote. Za nikogar nimam žal besede,« zadovoljno pove.

Narava je na Tolstem Vrhu prvič pokazala svojo uničujočo moč septembra lani, ko je tako kot minuli vikend lilo kot iz škafa. Takrat je utrgalo del zemlje nad Duhovo hišo in ustavila se je v zidu otroške sobe, sobe dijaka Luke. Takrat so prihajali mnogi; tudi predstavniki občine in geologi. Veliko je bilo obljub, narejenega nič, čeprav sta geologa obljubila, da bosta v sedmih dneh poslala poročilo z navodili, kako ukrepati. In teh sedem dni zanje še vedno ni minilo …

»Nobenega glasu od države, od občine, od živega boga, čeprav so mi takrat obljubljali sanacijo. Sem pa moral nekega dne na vrat na nos takoj iti na občino podpisat neke papirje, koliko zemlje je nasulo do hiše, češ da bodo pomagali. Še dopust sem moral vzeti, potem pa nobenega glasu od nikogar. S svojim problemom sem ostal sam,« pripomni Bogdan, ki se je septembra z Alešem Murnom, ki ima tu zraven zidanico, lotil sanacije. Najel je kombinirko, zabili so pilote v zemljo, a očitno je bil tokratni naliv močnejši. »Z Alešem sva naredila, kar sva lahko, čeprav bi mi kak strokovni nasvet še kako prav prišel. A ko koga potrebuješ, niti tistih pametnih ni blizu,« se nasmehne Bogdan in pripomni, da mu vsaj humor nekoliko blaži žalost.

Voda s cerkvene strehe

Od septembra pri Duhovih ni več mirnih noči, sploh če so vremenske napovedi slabe. Tudi napovedano deževje ta vikend je Matejo in Bogdana navdajalo s strahom. »Še zvečer sem šel okoli hiše in pogledal, kako je s čistino, ki sem jo naredil po septembrskem plazu. Tako namreč takoj opazim, če priteče kaj vode. A zvečer ni bilo še nič kritičnega. Okoli pol polnoči je bilo že slišati čudne zvoke, neko pokanje, ki je bilo okoli pol dveh ponoči še močnejše. Takrat je že počila stena, saj je zemlja pritiskala nanjo. Bilo me je strah, da bo premaknilo hišo. Septembra sta namreč geologinji omenjali to možnost, to bi lahko povzročila voda, ki bi pritekla globoko pod zemljo,« razlaga Bogdan, ki je zjutraj obvestil soseda Tomaža Nosana, ki je priskočil na pomoč, delavci domačega komunalnega podjetja EDŠ so za silo sanirali plaz in zemljo pokrili s folijo, za vodo naredili kanale, na pomoč so prišli tudi Gregor Pavlin in Martin Grubar iz Prostovoljnega gasilskega društva Orehovica, pa poveljnik Civilne zaščite občine Šentjernej Joško Jakše.

Če daje temu kotičku na tem dolenjskem vinorodnem griču poseben čar cerkev svetega Roka, ki so jo pred tremi stoletji zgradili, da bi ljudi tod okoli njen zavetnik varoval pred kugo, pa Bogdan prav v cerkvi vidi razlog za nedavno razdejanje pri njegovem domu. Pa ne v cerkvi, da ne bo pomote, ampak v enem od žlebov, ki je speljan s strehe, čeprav je na to možnost že pred nekaj tedni opozarjal domačega župnika. »Planota je očitno slabo prepustna in voda si pač mora najti svojo pot,« razmišlja. In si jo je čez vinograd neposredno na Duhovo hišo, ki je od cerkve oddaljena vsega nekaj deset metrov. Bogdan je v soboto dopoldne nabavil cev in jo namestil na žleb, da je vodo s strehe preusmeril stran od hiše. A škoda je že narejena.

V hiši, kjer bodo Duhovi ostali še naprej, že od septembra zamaka in vse te mesece se zakonca borita z vlago. A zdaj je prva in edina skrb, da bodo plaz sanirali in da bo življenje v hiši varno. »Zdaj potrebujem pametne ljudi, potrebujem nasvet, kako rešiti nastalo situacijo, in pomoč, ne zgolj praznih obljub. V tej hiši je 40 let mojega življenja, mojih in ženinih prihrankov,« še pove.