Na Špici se reka Ljubljanica razcepi in gre levo svojo pot skozi Staro Ljubljano, desno pa so po načrtih Gabrijela Gruberja zgradili prekop.
Gabrijel Gruber se je s svojim prekopom in palačo neizbrisno vpisal v zgodovino Ljubljane. Pater Gruber, znanstvenik in redovnik, spada med najslavnejše može svoje dobe. Posebno dobro je obvladal jezike in tehnične vede. Bil je projektant in graditelj prekopa za osuševanje Ljubljanskega barja, profesor na jezuitski gimnaziji ter matematični in mehanični obrtni šoli v Ljubljani, svetnik in navigacijski direktor pri kranjski deželni vladi in član kranjske kmetijske družbe. Rojen je bil 6. maja 1740 na Dunaju, umrl pa 7. aprila 1805 v Sankt Peterburgu.
Z gradnjo prekopa, ki je danes poimenovan po njem, je bila prva faza osuševanja Ljubljanskega barja opravljena. Že dolgo pred Gruberjevim prihodom v Ljubljano so se hidrotehniki ukvarjali z izsuševanjem Barja in regulacijo Ljubljanice. Izdelali so več načrtov, mnogi so že vsebovali idejo o prekopu med gradom in Golovcem, ki bi odvajal odvečno vodo z Barja, a so ostali le na papirju. Šele Marija Terezija se je težave lotila resneje in po številnih posvetih ukazala, da se začnejo priprave na osuševanje močvirja. Niveliranje Ljubljanice in Barja ter izdelavo osuševalnega načrta je oblast zaupala Gabrijelu Gruberju, ki je leta 1769 pripravil dva predloga, kako naj bi Ljubljansko barje izsušili in preprečili poplave. Njegov načrt je vseboval možnosti poglobitve struge Ljubljanice v mestu in pod njim ali izgradnjo prekopa za gradom v smeri Codellijevega posestva, ki bi vodo med poplavami odvajal z Barja. Predlagal je, da bi si stroške delili v enakih delih država, dežela in prizadeti posamezniki.
Stroški za gradnjo prekopa so znatno presegli vse predračune, zato je cesarica Marija Terezija leta 1777 sestavila preiskovalno komisijo. Gruber je osebno interveniral pri njej, a je bil kljub temu še istega leta odstavljen kot vodja gradnje. Vodstvo gradnje prekopa je bilo izročeno podpolkovniku inženirju Vincencu Struppiju. Ta je imel lažje delo, saj je najzahtevnejši odsek med Ljubljanskim gradom in Golovcem opravil že Gruber. Dela so bila končana 25. novembra 1780. Prekop so poimenovali Cesarski graben.
Do leta 1957 je bilo na Špici kopališče, a je plavanje tam že desetletja prepovedano. Mestno kopališče na Ljubljanici so Ljubljančani ob dogajanju na Livadi zgradili leta 1906. Tamkajšnje kopališče je zasedal elitni klub s kopališkim delom in čolnarno, namenjeno predvsem mestni smetani, naklonjeni Avstrijcem. Na Špici so leta 1927 prvič organizirali plavalno tekmovanje za naslov slovenskega prvaka, dve leti pozneje so tekmovanje preselili na novi bazen Ilirija. Na mestnem kopališču so potekala tudi tekmovanja v vaterpolu in tekme v veslanju. Nekoliko manj vešči plavalci so se v tistem obdobju namakali v Gradaščici. |