Rečeš Planica in poveš vse. Od četrtka pa še do jutri bo vzbujala najimenitnejše asociacije, pritičejo ji najsijajnejši pridevki: zibelka skokov, ljubica vseh generacij Slovencev, ponos in zaščitni znak slovenstva, snežna kraljica, prababica adrenalinskih vragolij, legendarnejša od Prešerna, do včeraj največja in najdaljša. Ter še in še.
A kaj bo v ponedeljek? Ko njen elegantni trebuh ne bo več tako nedolžno bel in seksi, ko pod njo ne bo razgretih množic, plapolajočih zastav, vznesenih vzklikov o simbolu slovenstva? Bo beseda Planica znova priklicala mračne podobe opitih in pobruhanih Slovencev? Kot da se žre in naliva samo pod Poncami, ne pa tudi v cankarju, na državnih proslavah in sprejemih, po gledališčih in operah. Bo znova postala poligon vsakovrstnih obračunavanj, ki so ji že pred leti nadela podobo divje sprivatiziranega objekta in prireditve? Razčiščevanja, tudi o smiselnosti tako pompozno zastavljenega nordijskega centra in gusarjev, kot je kolega Oto Giacomelli poimenoval tiste, ki upravljajo Zavod Planica, so koristna le, ako imajo jasen cilj. Doslej ga v megli, ki je kdo ve zakaj pokrivala Planico z bližnjo in daljno okolico vred, ni bilo videti. Se bo v dolino pod Poncami po nekajdnevnem premoru znova spustila v ponedeljek? In se bomo nostalgično spominjali časov, ko so si bili planičarji s poštenostjo celo preveč na ti. Denimo Joso Gorec, gonilna sila planiških tekem in poletov, ki ga je leta 1948 vsemogočna partija odrezala zaradi neracionalne porabe državnega denarja. Ali konkretno: zaradi plačila po pol litra vina in klobase za rateške udarnike, mednarodnega zastopnika in Stanka Bloudka.
Gorca je pred 64 leti zavrgla država, nekaj let pozneje je zagrenjen in dotolčen storil samomor. Planiški in slovenski velikan je tudi Primož Peterka. Danes ždi v psihiatrični bolnišnici Begunje. Pozabljen in strt. Izrabili so ga vsi, pomagal mu ni nihče. Pa so vsi vedeli in videli, kam vodi pot, na katero je zavil.
Ne pijani, pobruhani in poscani, to so prave resnice Planice.