LJUBLJANA – Ob primeru Radan, ki je pretresel tako strokovno kot laično javnost, saj je zdravnik, kot trdi, za opozarjanje težav v centru izkoristil nemočnega bolnika, je upravičeno vprašanje, kaj (vse) se dogaja v prestižni zdravstveni ustanovi, v ljubljanskem kliničnem centru.
Neposreden je bil specialist plastične in rekonstruktivne kirurgije z obilico izkušenj v tujini Franc Planinšek. Za Ono, tedensko prilogo Slovenskih novic in Dela, je dejal, da zaposleni živijo v svojem svetu. »To je skupina ljudi, ki je intelektualno zelo visoko, sposobni so velikih intrig in zaprti v svojem svetu. Lahko padeš v to masivno psihozo ali pa ne. V tujini nikoli nisem imel občutka, da se med sabo tako koljejo.« Dodal je, da ko si mlad zdravnik, vsak poskuša triumfirati nad tabo. »Dokler ti ne zlomijo volje.«
Vsi vse vedo o vseh
Dušan Keber, nekdaj strokovni direktor KC in minister za zdravje odnose opiše »kot nekakšno mešanico odnosov v družini in na vaški tržnici.« Da vsi vedo vse o vsem – v poklicnem in zasebnem življenju. »To je hkrati tudi povsem nemobilno okolje. Če se v nekem drugem okolju spreš, poskušaš poiskati novo službo, nove priložnosti. Iz kliničnega centra pa ni mogoče oditi, ker podobnih delovnih mest drugje v Sloveniji preprosto ni. Dobro, lahko greš, če si ambiciozen in si te želijo, v tujino. A v resnici največkrat ostaneš v KC tudi takrat, ko te ponižujejo, ko trpiš. Ljudje tukaj vztrajajo vse poklicno življenje.«
In še nekaj: za ponazoritev odnosov Keber navaja (precej zgovoren) primer iz časa, ko je bil sam strokovni direktor. Ob obisku tuje delegacije, ki si je ogledala center, je eden od gostov pripomnil, da odnosi med zdravniki in sestrami niso najboljši. »Takrat sem, enkrat in nikoli več, vprašal, kako ste to opazili, saj vendar niste z nikomer govorili, samo po hodnikih smo hodili?! Odgovorili so, da so vse razbrali iz telesne govorice zaposlenih. V mislih so imeli držo zdravnikov 'od zgoraj navzdol'. Dejstvo je, da sestram ne priznamo vloge, ki bi jo lahko imele in bi jo morale imeti. Tiste, ki izstopajo, a nimajo pooblastil, so ob zavedanju, kaj vse bi lahko bilo bolje, močno frustrirane.«
Da se prepreči delitev na bele in modre
Interventni kardiolog Marko Noč se opaža, da se na različne druge profile, ki so pomembni za delovanje oddelka, pozablja in pravi, da se na svojem oddelku trudi, da prepreči delitev na bele (zdravnike) in modre (medicinske sestre). »Beli brez njih ne moremo nič, tako preprosto je to. Zato tudi zdravniku ne bo padla krona z glave, če kdaj pomaga pri prelaganju ali obračanju bolnika ali pa med zahtevnim transportom poprime pri postelji ali aparatu.«
»Klinični center je velik in težko obvladljiv, še zlasti ker v njem veljajo dobro znana načela javnega sektorja, ki jih prek medijev poznamo tudi v drugih velikih javnih podjetjih in zavodih,« še pravi.
Uveljavljanje interesov brez poznavanja pravil poslovanja
Dr. Bojana Žvan, predstojnica Kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo UKC, meni, da je KC značilni primer različnih interesov posameznikov: »Problem je, da tam zaposleni uveljavljajo svoje interese, ne da bi natančno poznali pravila poslovanja. Če pa se pravila ne upoštevajo ali se upoštevajo premalo, potem nastane okolje, v katerem sta možna kraja in mobing, in tudi okolje za nevarne dogodke kot posledica preskakovanja pristojnosti. Bolj so znana pravila poslovanja, manj je možnosti za takšno okolje.«
__
Naročnikom na naše digitalne pakete prinašamo celotno vsebino članka iz One:
Klic v sili?
Zdravniški poklic je edini, ki vzbudi apriorno čislanje. Kateri drugi pa se še lahko kosa z zveličavno sposobnostjo ozdraviti bolne? Vera tisočletja pripisuje nadnaravne sposobnosti zdravljenja samo izbrancem, tuzemci pa morajo dokončati vsaj medicinsko fakulteto, če si želijo pridobiti sposobnost ozdraviti bol. Bel plašč je postal simbol (straho)spoštovanja. Ob nedavnem primeru zdravnika Radana pa se je v javno debato vrinila kopica vprašanj. Najprej o tem, ali je evtanazija etična rešitev trpljenja ob koncu, kolikšen je nadzor nad zaposlenimi v največji slovenskih zdravstveni ustanovi, kdo plačuje za posledice t. i. komunikacijskih šumov, ne nazadnje pa, kakšno je duševno stanje zdravstvenega osebja, ter predvsem – kaj se dogaja med dobrimi sedem tisoč zaposlenimi v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Govorili smo z zdravniki, da bi razsvetlili našo radovednost.
Najprej je treba omeniti, da so se od povabljenih desetih zdravnikov odzvali samo trije. Eden ni mogel sodelovati, ker je v postopku reševanja konkretnega primera, drugi je nenadoma zbolel, tretji si je premislil (ne vemo, zakaj), od preostalih pa tudi po več dneh nismo mogli dobiti niti odgovora, ali sploh imajo čas in voljo sodelovati v Oninem prispevku.
Vaška tržnica?
O tem, kaj se dogaja med 1176 zaposlenimi zdravniki v največji slovenski medicinski ustanovi, smo najprej vprašali zdravnika Dušana Kebra, nekdaj strokovnega direktorja KC in ministra za zdravje. Pred tedni je bil prvi, ki se je ob primeru Radan postavil stran od stroke in jasno povedal, da je evtanazija nekaj, kar ne bi smel več biti tabu, še več: morali bi jo omogočiti kot eno od možnosti konca. Tudi sam je morda kdaj, tako namigne v pogovoru, povzročil t. i. pasivno evtanazijo, torej kakšnemu pacientu ob lajšanju bolečin vnesel količino morfija, ki je prinesla smrt. Primerov tovrstne evtanazije (ki je slovenska stroka sploh ne uvršča pod evtanazijo) pa si žal še nihče ne upa prešteti. Seveda pa, dodaja, pri primeru Radan ni šlo za evtanazijo, temveč za obsojanja vreden eksces. Narava ekscesov pa je taka, da jih največkrat ne moremo preprečiti, in nihče ne more zagotoviti, da se ne bi v taki ali drugačni obliki ponovili.
A če se vrnemo k osnovnim odnosom med zaposlenimi, Keber najprej izpostavi, da je KC institucija, v kateri ljudje o vseh vedo – vse. »Njihov način dela je prepleten iz dneva v dan, tako horizontalno kot vertikalno. Zaposleni vedo za vse uspehe drug drugega, vse napake, osebne zgodbe, partnerska razmerja. To je hkrati tudi povsem nemobilno okolje. Če se v nekem drugem okolju spreš, poskušaš poiskati novo službo, nove priložnosti. Iz kliničnega centra pa ni mogoče oditi, ker podobnih delovnih mest drugje v Sloveniji preprosto ni. Dobro, lahko greš, če si ambiciozen in si te želijo, v tujino. A v resnici največkrat ostaneš v KC tudi takrat, ko te ponižujejo, ko trpiš. Ljudje tukaj vztrajajo vse poklicno življenje. Razmerja med njimi bi lahko opisal kot nekakšno mešanico odnosov v družini in na vaški tržnici.«
Frustracija sester
Kot v vsaki veliki skupnosti ljudi se tudi v KC izvajajo primerjave. Je boljši tisti, ki je »le« klinični zdravnik, ali tisti, ki obenem ustvarja še akademsko kariero? Kaj pa hierarhični odnosi? Kakšno je sodelovanje med zdravniki in sestrami? »Naj vam povem anekdoto,« začne odgovarjati Keber. »Ko smo imeli v kliničnem centru pred leti na obisku tujo delegacijo, sem goste kot strokovni direktor peljal naokoli. V teh nekaj urah so pohvalili naše delo, a nekdo od gostov je pripomnil, da odnosov med zdravniki in sestrami vendarle nimamo najboljših. Takrat sem, enkrat in nikoli več, vprašal, kako ste to opazili, saj vendar niste z nikomer govorili, samo po hodnikih smo hodili?! Odgovorili so, da so vse razbrali iz telesne govorice zaposlenih. V mislih so imeli držo zdravnikov 'od zgoraj navzdol'. Dejstvo je, da sestram ne priznamo vloge, ki bi jo lahko in bi jo morale imeti. Tiste, ki izstopajo, a nimajo pooblastil, so ob zavedanju, kaj vse bi lahko bilo bolje, močno frustrirane.«
Beli in modre
Marko Noč, dr. med., je gotovo eden najboljših slovenskih interventnih kardiologov. V KC je znan po strokovnosti in korektnem sodelovanju z zaposlenimi. Glede na to, da je povprečna ležalna doba v KC le nekaj dni ter da so bolnišnice po besedah zdravnika Kebra v resnici institucije medicinskih sester, zdravniki pa strokovnjaki »na obisku pri pacientu«, nas je zanimalo, kako pomembne so zanj.
»Ko govorimo o delovanju oddelka, ne gre le za zdravnike in medicinske sestre, temveč tudi za druge profile, kot so fizioterapevti, strežnice in seveda administrativno osebje,« začne razlagati kardiolog Noč. »Te ljudi, ki so prav tako ključni za dobro delovanje oddelka, se vedno znova pozablja. Glede medicinskih sester in tehnikov na našem oddelku se zelo trudim, da preprečim delitev na bele – zdravnike in modre – medicinske sestre. Beli brez njih ne moremo nič, tako preprosto je to. Zato tudi zdravniku ne bo padla krona z glave, če kdaj pomaga pri prelaganju ali obračanju bolnika ali pa med zahtevnim transportom poprime pri postelji ali aparatu. Tudi pri invazivnih kardioloških posegih se vseskozi zavedam pomembnosti dela sester inštrumentark, rentgenskih inženirjev in sester merilk. Poleg dobro opravljenega specifičnega dela, brez katerega jaz sam tako in tako ne morem nič, so mi te sodelavke/sodelavci neštetokrat pomagali s koristnimi nasveti in mnenjem, o čemer jih vedno tudi aktivno sprašujem. Resnica je, da več oči več vidi, in marsikdaj so me opozorili na kaj, kar bi sicer lahko spregledal. Za to sem jim zelo hvaležen.«
Zaostritev, ne rešitev
Laična javnost le stežka povsem razume, kaj se je resnično dogajalo tistega »usodnega« dne v KC, ko naj bi tekel kalij. To vedo le očividci, sodbo pa bo napisalo sodišče. Zdravnik Radan je, ko je dogodek prišel v javnost, začel govoriti o nevzdržnih razmerah. Marka Noča, dr. med., smo, glede na to, da zdravnika, ki je zdaj v ospredju debate, dobro pozna, vprašali za mnenje. Je bilo Radanovo opozarjanje na nevzdržne razmere v zdravstvu samo odvračanje pozornosti ali kljub tragičnemu izidu vseeno vidi v dogodku priložnost za napredek, predvsem za boljše odnose znotraj tima in kakovostnejšo paliativno oskrbo? »Se strinjam z vami, da bo o tem, ali je bolnik dobil kalij ali ne, na podlagi prič in objektivnih dejstev odločilo sodišče. Če je res šlo le za zaigrano dajanje kalija z namenom opozoriti na nevzdržne razmere med zaposlenimi, kot zdaj trdi dr. Radan, pa gre zaradi vpletanja kritično bolnega za način, ki je povsem nesprejemljiv in nevreden zdravniškega poklica. Že zaradi tega menim, da bo incident stvari prej zaostril in polariziral kot pa prispeval k razvoju konstruktivne razprave na področju medsebojnih odnosov. Za spodbuditev take razprave in morebitnega izboljšanja odnosov obstajajo številni drugi načini in Radanovega dejanja nikakor ne interpretiram kot upravičen klic v sili.«
Skočiti v neznano
Se spomnite filma Zloba iz leta 1993, ko Alecu Baldwinu, ki igra zdravnika, očitajo kompleks Boga? Ne razume. Nima kompleksa Boga. Jaz sem Bog, odvrne. Ravno o tej prepričanosti pa smo vprašali tudi Kebra, ki je odgovoril po svoje: »Gotovo smo zdravniki samozavestni in imamo občutek, da je naš poklic izjemno pomemben, da pomembnejšega skorajda ni. Ta občutek, da lahko vsak dan delaš nekaj, kar je koristno, da imaš občutek, kako tvoji ure in meseci ne bežijo v prazno, je krasen. Zato si ne znam predstavljati, da bi krizo pri zdravniku povzročila preobilica dela. Kadar smo delali cele noči – nekoč sem dežural sedem dni zapored –, sem imel občutek, da sem koristen in da delam nekaj dobrega. Na utrujen način sem se počutil vznesenega, nisem mislil, da se mi godi krivica. To ni nič neobičajnega; pomislite na obremenitve ljudi med naravnimi nesrečami. To dokazuje, da se notranji pritiski ob povečanju zunanjih zmanjšajo, in obratno. Kdor se zlomi, se zlomi zato, ker samega sebe sili v preseganje svojih kompetenc, znanja, izkušenj, v občutek, da moraš skočiti v neznano.«
Nemudoma sledi vprašanje o tem, ali potemtakem zdravniki po svoji psihični strukturi spadajo v posebno skupino visoko ambicioznih in inteligentnih ljudi, ki štrli iz povprečja tudi v negativnem smislu.
Je selektor. In je predstojnik.
Klinični center je večtisočglavi mastodont, v katerem so ekscesi mogoči. »Klinični center je velik in težko obvladljiv, še zlasti ker v njem veljajo dobro znana načela javnega sektorja, ki jih prek medijev poznamo tudi v drugih velikih javnih podjetjih in zavodih,« začne pripovedovati zdravnik Noč. »Veliko je dobrega za bolnika, dogajajo pa se seveda tudi slabe stvari. Vendar kar pavšalno govoriti o ekscesih je krivično, saj je treba take težke besede podkrepiti z objektivnimi dejstvi. O zdravnikih pa se preveč poredko pove, da gre za po uspehu nadpovprečne in ambiciozne srednješolce, ki jih po šestih letih napornega študija čaka še kakšnih šest let specializacije in potem za nagrado negotova prihodnost glede stalne zaposlitve. Ali je to res smetana družbe v tistem negativnem pomenu, naj vsak presodi sam.«
Doda, da je vsa resnica takšna: »V kliničnem centru poznamo cel spekter odnosov, od zelo dobrih do zelo slabih; obstajajo tudi velike razlike med oddelki. Logično in dobro je, da so značaji, pogledi in ambicije zdravnikov različni. Različnost je priložnost za več, če vsakemu zdravniku glede na njegove ambicije in sposobnosti zmoremo dodeliti ustrezno vlogo na oddelku, v kateri bo boljši kot kdo drug, in ga ne siliti v nekaj, kar mu ne leži. Podobno kot sestavljanje nogometne ekipe, nekdo je rojeni golgeter, nekdo vezni igralec ali štoper. Razlika med selektorjem in predstojnikom je, da selektor lahko sprejema in odpušča igralce glede na svoj koncept, po drugi strani pa ob neuspehu bistveno hitreje odleti kot predstojnik. Poleg tega je treba oddelku vcepiti prepričanje, da je uspeh posameznika uspeh celotnega oddelka. Če poenostavim, ko govorimo o uspehih pa tudi neuspehih, je smiselno uporabljati 'mi' in ne 'jaz'.«
Dragi Hipokrat
Dr. Bojana Žvan, predstojnica Kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo UKC se prav tako strinja, da je KC značilni primer različnih interesov posameznikov: »Problem je, da tam zaposleni uveljavljajo svoje interese, ne da bi natančno poznali pravila poslovanja. Če pa se pravila ne upoštevajo ali se upoštevajo premalo, potem nastane okolje, v katerem sta možna kraja in mobing, in tudi okolje za nevarne dogodke, kot posledica preskakovanja pristojnosti. Bolj so znana pravila poslovanja, manj je možnosti za takšno okolje.« Pravi, da vodja oddelka ne sme preskakovati predstojnika, v medijih pa je bila zelo jasna, ko je povedala, da je strokovni direktor nevrološke klinike prof. dr. David B. Vodušek v primeru ekscesa zdravnika Radana ravnal nekorektno, ker je o dogajanju ni obvestil. O odnosih pa meni: »»Ločiti je treba med medosebnimi odnosi, ki se ustvarijo spontano na podlagi simpatij, od tistih, ki jih združujejo drugi interesi. Interesi v s pravili opredeljenem okolju so zato tudi praviloma maskirani. Napačno je deklarativno stališče, da naj bi bili v nekem okolju medsebojni odnosi slabi, v drugem pa dobri, saj je presoja izključno stvar percepcije ocenjevalca. Vsekakor izobraževalni sistem zdravstvenim delavcem vsa leta šolanja polaga na srce deontološka oziroma Hipokratova načela. Zato imajo veliko stopnjo inhibicije, preden bi povzročili eksces. Naloga sistema pa je, da jih ne obremenjuje preveč, saj je jasno, da stopnja inhibicije človeka linearno pada z obremenitvami.«
Masovno zasliševanje
Zelo uspešni slovenski zdravnik, specialist plastične in rekonstruktivne kirurgije z obilico izkušenj v tujini Franc Planinšek pravi, da klinični center na ta konkretni dogodek ni mogel vplivati. A ko napoči vprašanje o odnosih med zaposlenimi, pove: »Živijo v svojem svetu in verjamejo, da je prav samo tisto, kar je znotraj. To je skupina ljudi, ki je intelektualno zelo visoko, sposobni so velikih intrig in zaprti v svojem svetu. Lahko padeš v to masivno psihozo ali pa ne. V tujini nikoli nisem imel občutka, da se med sabo tako koljejo. Kajti tam velja večja pretočnost. Zame je bilo najhuje, kadar sem rekel, da grem na konferenco v tujino. Vedno sem povedal, kar sem hotel, in mi niso mogli prodajati bučk.«
Ob začetku svoje kariere in dela v KC je domov vedno prihajal z občutkom, da je v svetu Umberta Eca, kjer »vsak dan v loncu izgine kateri od patrov«. »Jutranji raporti so masovno zasliševanje,« pove. »Tudi jaz sem mislil, da ne bom zdržal pritiska kirurgije. In ko si mlad zdravnik, vsak poskuša triumfirati nad tabo. Dokler ti ne zlomijo volje. A mene je oče naučil, da nikoli ne smem popustiti. In odpuščanja.« Ko se beseda vrne k Radanu, pove: »Nihče od nevrologov, ki se lotevajo res najtežjih primerov, o njem ne pove nič slabega. Vsi ga imajo za odličnega zdravnika. Kolegica, ki je zdravila tudi mene, je rekla: 'Franci, vedno sem bila vesela, kadar sem njemu prepustila pacienta.'«
