Planinčanu eurojackpot obrnil življenje na glavo

PLANINA PRI SEVNICI – Slovenci še vedno ugibamo, kdo je in od kod je doma srečnež, ki je s plačilom listka v igri eurojackpot zadel neverjetnih 21 milijonov evrov. No ja, potem ko mu bodo na Loteriji Slovenije, kjer se za zdaj menda še ni pojavil, odšteli davek, mu bo na računu še vedno ostalo skoraj 18 milijonov. Čeprav so se v javnosti kmalu zatem, ko je bilo jasno, da je nekdo dobitno kombinacijo v mednarodni igri eurojackpot, ki jo prirejajo v 14 evropskih državah, vplačal v Grosupljem, pojavili namigi, da srečnež pravzaprav prihaja iz občine Škofljica, takoj zatem pa, da je doma s Planine pri Sevnici, ki spada v občino Šentjur, za zdaj ni znano, od kod je in še manj, kdo v resnici je.

Zanesljivo pa novi milijonar ni trgovski potnik, doma s Planine pri Sevnici! Moški, ki so ga očitno nekateri določili za srečneža, je namreč v teh dneh precej razočaran in jezen. Pa ne zato, ker ni zadel silnih milijonov, ampak zato, ker so ga mediji s tem nehote pahnili v težave.

Telefon skoraj pregorel

Planina je namreč ena od manjših krajevnih skupnosti v občini Šentjur, ki šteje vsega 1600 duš. Tam se je rodila nemška pisateljica slovenskega rodu Anna Wambrechtsammer, znana po romanu Danes grofje celjski in nikdar več. Vsi prebivalci se med seboj dobro poznajo, saj so sosedje, le en sam pa je med njimi trgovski potnik. Zato so Planinčana, ki si želi ostati anonimen, saj ima težav že zdaj preveč, hitro dešifrirali. »Članki, ki so izšli v ponedeljek, so mi življenje obrnili na glavo, čeprav nikjer ni bilo mojega imena. A bilo je dovolj, da je pisalo, da sem trgovski potnik. Telefon je zvonil od šestih zjutraj nepretrgoma, saj me zaradi poslov pozna pol Slovenije. Ljudje so to, kar so prebrali, vzeli za sveto. In bili prepričani, da sem jaz tisti milijonar, in pika. Novica se je razširila kot blisk,« nam je razodel nesojeni milijonar, ki še nikoli v življenju, kot nam je zatrdil, ni vplačal loto listka, še manj igral igro eurojackpot.

»Za to igro vem le iz reklame. Zapomnil sem si namreč tisto blondinko, listka pa nisem vplačal še nikoli,« nam zatrjuje sogovornik, ki si tega, da bi zadel toliko denarja, če mu gre verjeti, niti ne želi. »Vedno sem živel umirjeno, menim tudi, da si je mogoče nekaj ustvariti le s pridnim delom, ne pa z igrami na srečo. Priznam, da sem tu in tam kupil kakšno srečko, a ne z namenom, da bi zadel glavni dobitek, ampak zato, da sem pomagal kakšnemu društvu, predvsem pa gasilcem. Zato sem prizadet zaradi novinarjev, ki so hodili po Planini, tudi okrog naše hiše, in izzivali sosede s vprašanji, češ, kako je živeti v soseščini z milijonarjem. Povem vam, to ni šala. Bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem se zavedal razsežnosti morebitnih posledic in tega, da sem pravzaprav izpostavljen pred vso Evropo. Poklicala me je celo sestrična, ki živi v Zagrebu, in rekla, da je izvedela, da naj bi bil jaz srečni dobitnik. Pa sem jo pošteno izprašal, ali ji je to namignil kdo od mojih sorodnikov, a je to zanikala in dejala, da je to prišlo do nje čisto iz drugih virov. Ko pa mi je celo varuška rekla, da jo je strah varovati mojo hčer, sem se pošteno zamislil,« pojasnjuje naš sogovornik. »Vsaj trije, štirje klici so bili v tem slogu, češ, saj veš, da rabim denar, a bi mi ga zdaj lahko kaj dal.«

Boji se
 nerazsodnih ljudi

Nesojeni milijonar s Planine se še kako zaveda, da živimo v času, ko ljudje denar potrebujejo, mnogi pa bi bili že za nekaj evrov pripravljeni narediti vse. In tega se boji. Nerazsodnosti ljudi, ki verjamejo le tistemu, kar preberejo. Zato to, da te kdo tako izpostavi, ni preprosto.

»Drugače je, če bi rekli, da je dobitnik neki trgovski potnik v Ljubljani, tudi Škofljica je ne nazadnje dokaj velika občina, ki je povrhu vsega zelo tranzitna, zato je lahko tam kupil listek tudi tuj državljan. Da pa določijo za dobitnika nekoga na naši majhni Planini, kjer vsi vedo, da sem jaz edini, ki sem že 10 let trgovski potnik, je to tako, kot bi s prstom pokazali nate. Pa jim lahko dopoveduješ naprej in nazaj, da nisem jaz, pa ne bodo verjeli,« sklene naš sogovornik, ki je prepričan, da denar ne prinaša sreče, sploh pa je Slovenija premajhna, da bi tisti, ki je milijone res zadel, lahko še naprej živel srečno in brezskrbno. Upa, da se bo njegovo življenje sčasoma vrnilo v ustaljene tirnice. In bodo tudi tisti najbolj nejeverni tomaži čez čas spoznali, da se mu standard ni prav nič izboljšal in da še naprej živi v isti hiši in vozi isti avtomobil.

Za zdaj ostaja v zraku tudi vprašanje, katera slovenska občina se bo razveselila treh milijonov, kolikor jih bo Loterija Slovenije nakazala potem, ko se bo dobitnik vendarle pojavil in z osebnim dokumentom razkril svoje stalno prebivališče. Smeh na obrazu šentjurskega župana Marka Diacija je bil očitno preuranjen, vprašanje je tudi, ali se bo na koncu smejalo grosupeljskemu Petru Verliču ali morda Ivanu Jordanu, županu Škofljice.

Mnogi, s katerimi smo v teh dneh razpredali o srečnem milijonarju, si želijo le eno. Da je (bo) denar resnično prišel v prave roke in bo dobitnik kakšen evro nakazal tudi kateri od naših humanitarnih organizacij, ki s svojimi skromni sredstvi vedno težje krpajo stiske mnogo ljudi.