Kruha je bolj malo, z igrami smo pa Slovenci kar založeni. Najbolj spontanih in iskrenih je pravkar konec. Planica je največja slovenska proslava. Robiju se je pošteno nazdravilo – pa saj, kdaj se pa v minulih letih ni, kljub morebitnim neuspehom? Ljudstvo je pozabilo na pezo vsakdanjika, položnice, prežečo izgubo službe. Vse kaže, da jo bo na MNZ zadržal tudi Kranjec, čeprav je država napovedovala čevljanje športnikov iz državnih služb, češ šparati je treba. Ampak, dragi politiki, z junakom Planice bi se pa vsi slikali, a ne?
Drugačna igrica je prijetje osumljencev za rop sefov SKB. Ob dejanju leta 2005 se je ugibalo, ali so kriminalci ciljali na gotovino, zlatnino, dragulje ali morda na dokumente, s katerimi bi izsiljevali lastnike – če bi bili to politiki, bi morda celo vplivali na politično podobo države.
Po dobrih šestih letih je jasno, da kakšni papirji, ki bi vplivali na politiko, iz sefov niso bili vzeti. Na političnem vrtiljaku se še zmeraj vrtijo ene in iste face, da se človek vpraša, ali bodo res do smrti maltretirali državljane. Ker, kakor smo priča, politiki, vsaj vplivni, ne gredo nikoli v penzijo. Najdejo pač svoj alter ego v podobi mlajšega, agilnega in za nasvete dovzetnega potrčka.
Rop SKB je bil torej čisto navadna lumparija. Če bi ga policija hotela hitro razrešiti, če bi bili torej prizadeti veljaki, od politikov do razno raznih tajkunov, bi to tudi naredila. Že od začetka je bilo kristalno jasno, da je moral biti vpleten nekdo iz varnostne službe. In so potrebovali toliko let, da so to potrdili, ne pa še tudi dokazali. Če sploh bodo. Glavnih akterjev verjetno sploh niso prijeli. Najbrž bodo še nekaj let vlagali obtožnico, sojenje bo maratonsko in rop bo zastaral.
Ampak kakor smo videli, naši represivni organi delujejo. Niso aktivni samo pri sankcioniranju prometnih prekrškov in odstranjevanju Vaskrsićevih podpornikov.
Planica, SKB, vse je igra, prvo smo ponotranjili, drugo nam p(r)odajajo. Naša življenja so regulirana do zadnje potankosti, big brother nas prepriča, da spontano ploskamo, včasih imamo zraven občutek, da soodločamo. Na, kako ironično, materinski dan, 25. marca, bomo tako presojali o družinskem zakoniku. To je še ena povsem vsiljena igra, zavita tako, kot svizec zamota čokolado.
Jaz imam teh igric, ki se jih gredo z nami, poln kufer. V stari Jugi sem poslušal, da bi bili Slovenci kot Švicarji, če ne bi vsega pobral Beograd. Po dvajsetih letih samostojnosti smo od Švice oddaljeni toliko kot od Avstralije. Planico bom obdržal, ostalo dam naprej.
