DOBRUNJE – Ob drugačni priložnosti bi se ponosno pohvalili, kako uspešna in odmevna je naša akcija. A ker ste nas naši bralke in bralci že dan po objavi zasuli s prošnjami za plačilo svojih položnic, nam ni prav nič toplo pri srcih, saj vaš odziv kaže, da kriza v Sloveniji še zdaleč ni končana in da je povzročila in še povzroča mnogo stisk.
Pridni in delavni, a brez denarja
Med prvimi, ki smo jih izbrali izmed desetin, če ne celo stotnij vaših pisem, ki jih zaradi časovne stiske še niti nismo mogli natančno prešteti, je družina iz Dobrunj pri Ljubljani. »Pozdravljeni, stara sem 27 let, imam moža in dva otroka. Sem brezposelna, dela le mož. Prejemamo le otroški dodatek, na žalost pa ne tudi denarne socialne pomoči, ker mož prejema plačo. Imamo veliko dolgov. Zato bi nam še kako prav prišla vaša pomoč za plačilo nekaterih položnic, predvsem za elektriko, šolo in vrtec. Lepo prosim, pomagajte, hvaležni bomo kakršne koli pomoči,« nam je v pismu napisala Mateja Grad.
Ko smo družino obiskali na obrobju Ljubljane, je bilo od daleč videti prav romantično. A ko smo se približali dvostanovanjski hiši na robu gozda, so se začele odkrivati drobne pomanjkljivosti. Najprej mraz, potem pa, v sicer izjemno čisti in pospravljeni notranjosti, ponekod odpadel omet, cementna tla, razmajano pohištvo... »Mož je podedoval del hiše, a nam vse to povzroča ogromno težav. Ne moreva je spraviti v red, saj nama ves čas primanjkuje denarja,« začne pripoved Mateja.
Bi kdo zaposlil slaščičarko?
Gradovi nikakor ne bi smeli spadati med socialno ogrožene. So pridna, mlada in zdrava delavna družina, z dvema otrokoma, ona se je izšolala za slaščičarko, mož je zaposlen kot voznik. Problem je v tem, razloži prijazna mamica dveh sinov, eden je star sedem let, mlajši pa bo kmalu pet, da ona ne dobi službe, čeprav pošilja prošnjo za prošnjo, kliče in išče kakršno koli možnost za zaslužek, a neuspešno. »Najhuje je, ko greš na pogovor in ti rečejo, da ti bodo sporočili, potem pa nič. Večinoma na prošnje sploh ne odgovarjajo, ne pisno ne po telefonu. Opazila sem tudi, da se mnogi ustrašijo, ko povem, da imam dva otroka. Kot bi se bali, da bom morala kdaj na bolniško,« je žalostna Mateja. A je vseeno optimistka in ni opustila upanja, da bo nekoč le našla službo zase. Jo pa jezi in hudo ji je, ker otrokoma ne more ponuditi vsega, kar bi si zaslužila.
Ker so morali ob podedovanem stanovanju izplačati še delež sorodnici, so Gradovi najeli kredit, zaradi česar jim od moževe plače za čez mesec ostane samo 600 evrov. Potem dobijo še 200 evrov otroškega dodatka, do socialne pomoči niso upravičeni. Štirje ljudje morajo preživeti z 800 evri. »Težko je, predvsem zdaj pozimi. Niti za drva nimava, a na srečo nam pri tem pomaga moj oče, ki nam jih pripelje. Pri nas namreč kurimo na drva, in ker moramo varčevati, pozimi otroka spita v dnevni sobi, saj imamo toplo samo tam in v kuhinji.« Pri tem jo je strah, da ni mlajši sin že začel obolevati zaradi mraza, saj je zanj precej občutljiv in ima večkrat hude težave z ušesi.
Na srečo jim vsaj pri hrani še lahko pomagajo starši, pa v šoli se zelo trudijo in jim sofinancirajo tako hrano kot dejavnosti. Seveda na kakšne počitnice niti ne pomislijo. Nazadnje sta si jih z možem privoščila pred osmimi leti, ko še nista imela otrok. Nataši in njeni družini bi z veseljem radi pomagali pri iskanju službe, če bi mogli, a smo jim zato vsaj pri plačilu položnic za vrtec in elektriko, v skupni vrednosti 147 evrov.
