GROSUPLJE – Politiki zadnje čase radi potožijo, da je varčevanje nujno, izvedli pa ga bodo seveda na plečih malih ljudi. Nihče ne omeni, da bi veliko več kapnilo v državno blagajno, če bi končno enkrat izterjali velike utajevalce davkov, ki imajo pod palci milijone, ali pa preprečili odtekanje denarja na tuje bančne račune v eksotičnih davčnih oazah. Vendar to, kar se je pripetilo prebivalcu Višnje Gore, presega meje dobrega okusa. Zaradi tridesetih evrov se z njim že 15 mesecev ukvarjata Durs in Okrajno sodišče v Grosupljem, čeprav jih je že zdavnaj plačal. Če bi se tako zavzeto ukvarjali z velikimi ribami, bi država že zdavnaj imela 800 milijonov, kolikor jih želi privarčevati.
Uradniška zmota
»Dokončno sem izgubil vero in zaupanje v pravno državo,« ogorčeno pravi 43-letni Borut Lampret iz Višnje Gore, ki dela kot vodja Muzeja Josipa Jurčiča na Muljavi. Maja 2009 je namreč moral poravnati 30 evrov sodne takse. Čez več kot eno leto pa ga je presenetila izvršba, ki jo je brez obvestila ali opomina prejel od davčne uprave. V njej so ga obvestili, da mu bodo naslednji mesec odtrgali od plače teh 30 evrov, znesku pa bodo dodali še 20 evrov za sodne stroške.
Vse lepo in prav, če ne bi Borut tega zneska poravnal že leto prej. »Na srečo si shranjujem dokumentacijo in sem takoj našel potrdilo, da sem znesek poravnal že leta 2009. Na izvršbo sem se pritožil. Od okrajnega sodišča nisem prejel odgovora. Od Dursa pa sem čez približno štiri mesece prejel odločbo, da se izvršba ustavi, saj so ugotovili napako.« Čeprav je šlo za uradniško napako in kljub odločbi Dursa so mu znesek vseeno odtrgali od plače, zaradi česar je imel težave z delodajalcem, ki mu je moral pojasnjevati, da ni kriminalec.
Nekaj časa je čakal, da se mu vrne teh 50 evrov, a jih ni dočakal. Nato je utopično pričakoval, da bo denar prišel z dohodnino. Na koncu pa je še enkrat napisal zahtevek za povračilo sredstev grosupeljskemu okrajnemu sodišču in Dursu. »Potem dobim od Dursa zanimivo pošto, ki je bila namenjena okrajnemu sodišču, a so jo pomotoma poslali meni. V dopisu je pisalo, da se postopek ustavi in da naj mi sodišče vrne znesek.«
Dacarji se opravičijo
Seveda se s tem dopisom ni še nič razrešilo. Še vedno je zaman čakal, da se mu vrne nepravilno odvzeti denar. Zato je čez nekaj časa še enkrat pisal na oba naslova. »Napisal sem, da sem razočaran nad delom Dursa, da je to norčevanje iz davkoplačevalcev in da bi rad končno svoj denar nazaj. Po enem tednu sem od Dursa prejel opravičilo! Do zdaj še nisem slišal, da se državni organi opravičujejo, sploh pa ne Durs. So se že imeli za kaj opravičiti. V dopisu so mi še pojasnili, da so bila sredstva nakazana sodišču v Grosupljem in da so sodišče obvestili, da naj mi nakaže denar nazaj. Od začetka zgodbe pa do danes je tako minilo že 15 mesecev.«
Durs si je z dopisom opral roke, a za Boruta se zgodba s tem še zdaleč ni končala. Grosupeljskemu okrajnemu sodišču je namreč poslal veliko dopisov, a kot pravi, nikoli ni prejel nobenega odgovora: »Na okrajnem sodišču ne morem dobiti odgovora. Nikogar ni. Predsednica sodišča, gospa Sonja Ilovar Gradišar, mi sodi v neki drugi pravdni zadevi. Po eni izmed razprav sem jo počakal in vljudno vprašal, ali je sploh dobila pošto, ki sem jo pošiljal, oziroma naj mi pove, kdaj imajo uradne ure, da pridem. Rekla mi je, da to ni potrebno in naj ji pošljem elektronsko pošto. Pošljem ji elektronsko pošto in čakam. Ni odgovora. Zato sem poslal še pismo s povratnico, ki ga je nekdo prevzel, a odgovora prav tako ni bilo.« Na koncu je zahteval izločitev sodnice iz svojega postopka, a mu niso ugodili. »Vse to lahko doživiš na grosupeljskem okrajnem sodišču, kjer je očitno kralj, pardon kraljica, sodnica Sonja Ilovar Gradišar. Ker je vodja izvršilnega oddelka, pravdna sodnica in vodja sodišča, je bolje, da se ji ne zameriš.«
Medtem ko davkarija in sodišče od navadnih državljanov takoj izterjata denar, pa pri vračilu očitno nista tako ekspresna. Borut zato pravi, da mu ne gre za teh 50 evrov, ampak za princip in za moralo, ki je očitno sodišče nima. Bolj kot za denar mu gre za človeški pristop, ki ga ni občutil: »V tem vidim veliko norčevanje in da malega človeka v teh postopkih preprosto ni. Ne samo, da gre za krivico, tudi delodajalcu sem moral pojasnjevati, kakšna izvršba je to. To je obremenitev, da neka zadeva 15 mesecev visi nad tabo. Povrhu vsega pa sem prepričan, da sem to isto takso plačal že enkrat prej, ampak v evidenci nisem našel računa, zato sem jo še enkrat plačal ...«
Kriv je Durs
Na grosupeljskem okrajnem sodišču na očitke odgovarjajo, da je bil zoper Boruta Lampreta na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani določen uklonilni zapor. Po pravnomočnosti sklepa mu je bil poslan tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 30 evrov: »Ker z vpogledom v plačila v sistemu Uprave Republike Slovenije za javna plačila – UJP sodišče ni pridobilo podatka o plačilu te sodne takse, je sodišče Davčnemu uradu Ljubljana posredovalo predlog za prisilno izterjavo neplačane takse v znesku 30 evrov. Dne 19. oktobra 2010 je Borut Lampret obvestil sodišče, da je omenjeno takso že poravnal. Sodišče je nato dne 28. oktobra 2010 Davčnemu uradu Ljubljana posredovalo umik predloga za prisilno izterjavo. Borut Lampret pa je obenem vložil tudi pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, v katerem je izpodbijal plačilo obveznosti z obrazložitvijo, da je obveznost že poravnal. V kolikor je davčni organ kljub umiku predloga in pritožbi zavezanca prisilno izterjal njegova sredstva, pa to ni v pristojnosti sodišča.«
