Plačajo parkirnino, četudi ni prostora

CIRKULANE – Očitno je v slovenskem avtoprevozništvu še več težav, kot jih je videti na prvi pogled in kot trdijo prevozniški šefi, ki predvsem tarnajo nad zniževanjem obsega dela, nad podražitvijo derivatov, rezervnih delov, kaznimi za prekrške ... Prav na to nas je opozorila voznica tovornjaka Sanja Petrovič Malešević iz Haloz, ki razmere v slovenskem avtoprevozništvu označuje z besedo – kaos. Trdi, da »zadeve polzijo iz rok, najkrajšo pa vselej potegnemo ravno vozniki«. Po njenem gre za hudo žgočo problematiko, »kjer samo povprečneži potrebujejo red, geniji pa obvladamo kaos«. Vsekakor pogumna ugotovitev, ni kaj! Pove tudi, kako nenehno dela za to, da bi zamenjala službo, »ker se mi, odkrito povedano, zaradi stanja v našem transportu obrača želodec«. Sogovornico je, med drugim, še posebno razočaralo dogajanje v Kopru, kjer se zaradi pristanišča gnetejo tovornjaki.

Presenečenja v foliji

»Vsi vozniki se trudimo dostaviti blago v najkrajšem mogočem času, saj to od nas zahteva že celoten lobi, vsem težavam na cesti in prometnim zamaškom navkljub smo prisiljeni opravljati svoje delo natančno in v točno določenem času, kar pa nam vztrajno določajo ravno tisti junaki, ki o tem ne vedo prav veliko. In da sploh ne omenjam zakona, ki ga moramo spoštovati vozniki in na katerega se logistične pisarne in transportna podjetja vselej požvižgajo. Potem pa ne želijo slišati ničesar niti policisti in druge veje zakona, ki največkrat z nasmehom na obrazu pišejo kazni prav nam, voznikom!« je žolčno razpredala Sanja. »Vse prevečkrat se govori o kršenju zakona o delovnem času in zakona o vožnji ter počitku. Naj poudarim, da sta ravno ta dva zakona povezana z vsem, kar mi lahko storimo in česar ne moremo,« je pripovedovala Sanja Petrovič Malešević, ki je še posebno podčrtala presenečenje v foliji, ki ga je pred dnevi dobila za vetrobransko steklo svojega tovornjaka.

Tovor je namreč pripeljala v Luko Koper v petek ob enih zjutraj. Pravilno in pošteno, v upanju, da bo kje prostor še za njo, je zapeljala na carinsko parkirišče Luke Koper. Tja morajo sicer zapeljati vsa tovorna vozila, ki razlagajo v pristanišču, ne glede na to, ali bodo parkirišče uporabljala ali ne. In ga seveda tudi pošteno plačajo. O tem je govorila Sanja. »Žal zame tisto noč ni bilo več prostora. Nakar me je gospod v kabini na blagajni arogantno odslovil in jasno povedal, da to pač ni njegov problem. Seveda, razumem,« je cinično salutirala, zapeljala ven na cesto in parkirala na voznem delu cestišča, ki se pred krožiščem zapira. Nadaljevala je: »Torej. Pred mano sta parkirala še dva tovornjaka. Zagrnem zavese in se odpravim spat. Še preden sem se dobro prebudila, me je na vetrobranskem steklu pričakalo obvestilo redarstva.« Redarja sta bila še zunaj, zato je Sanja še vsa krmežljava stopila do njiju ter ju lepo in vljudno povprašala: »Le zakaj sem kaznovana?«

Za dobro jutro pa je dobila le aroganten odziv redarja, ki ji je jadrno in birokratsko odgovoril, da je pač storila prekršek in da bi že morala vedeti, kje se parkira, to je znotraj parkirišča Luke, torej ne na cesti. »Resnici na ljubo sva oba vedela, da ponoči nismo ne jaz ne preostala dva kamiona tam ovirali prav nikogar, saj prometa takrat praktično ni. Čeprav sem mu poskušala pojasniti vse okoliščine, redarja to ni zanimalo, na koncu mi je rekel zgolj, naj plačilni nalog odnesem gospodu na blagajno parkirišča, ga poskušam prepričati, da ga poravna, potem pa se je veselo odpeljal naprej.« Iz Sanje je jeza puhala kot para pri parni lokomotivi.

Razočarana izza volana

Razočarana je, da imajo v Luki Koper parkirišče, ki niti najmanj ne zadošča merilom in številu tovornih vozil, ki blago pripeljejo v Luko ali iz nje. Kljub temu morajo seveda vsi plačati, v obeh primerih, če ga uporabljajo ali če ga ne. »Kadar ni prostora na parkirišču, parkiramo, kjer lahko, ker nam žal to narekuje zakon o vožnji in počitku, če tega ne storimo, smo v prekršku, zaradi katerega kazensko odgovarjamo policistom. Veste, te kazni pa niso majhne!« je jezna avtoprevoznica. »Če pa nas ujame oko mestnega redarja, oh, tedaj temu kot kakšnemu otroku, ki odvija novoletno darilo, zažari v očeh, tedaj nam napiše kazen, ker nismo parkirali na parkirišču, parkirnino, kot sem že omenila, pa smo vseeno morali plačati!«

Ta problematika je v Sloveniji očitno dobila že državljansko pravico, dobila je mlade, kot se reče. Kjer ni urejenih parkirišč za tovorna vozila, jih kot mrhovinarji pričakajo mestni redarji in policisti. »Vozniki smo le ljudje s službo, ki se trudimo ugoditi vsem zahtevam zakona, logističnih skupin in podjetij, a vendarle vemo, da je to utopija. Odvisni smo od vsake nesreče, od stavk, vremena, hitrosti tovornjaka in prevožene poti. Kako, kdaj in kako bomo blago pripeljali od točke A do točke B, pa nikogar ne zanima,« še ostro pribije Sanja.

Zdi se ji, da se ljudje vse premalokrat zavedamo, da smo pravzaprav odvisni od tovornega prometa. Prav nobeno gospodinjstvo nima na dvorišču svojega letališča ali pristanišča. »Če imaš konjička, še ni rečeno, da si na konju,« je Sanja Petrovič Malešević vse skupaj zabelila z znanim rekom. Dama izza velikega volana, ki je pravzaprav le želela opozoriti na težave. Težave še enega izmed nadvse podcenjenih poklicev v naši deželi.