OPOREČNO

Pivška voda je že nevarna za otroke

Objavljeno 25. marec 2014 18.01 | Posodobljeno 25. marec 2014 18.03 | Piše: Aleksander Brudar

V pivški občini je ob sušah zaradi dotrajanosti vodovoda voda nevarna za najmlajše.

V pivški občini ob gradnji kanalizacije hkrati menjujejo tudi del vodovoda. Foto: Dejan Javornik

PIVKA  – Država se, lahko bi rekli zaradi togosti ali kapric birokratov, tako rekoč igra z zdravjem več deset tisoč ljudi iz kar 34 slovenskih občin. Kljub pravnomočno izdanim gradbenih dovoljenjem in pravnomočno izbranim izvajalcem se dela na enajstih projektih prenove vodovodnega sistema po državi še vedno niso začela. Gre namreč za tako imenovane kohezijske projekte, za katere so rezervirana evropska sredstva. A občine do njih preprosto ne morejo priti, saj jim država ne izda odločb, ki so podlaga za njihovo črpanje. Medtem ko čas neizbežno teče (če projekti ne bodo končani do konca leta 2015, bodo krvavo potrebna bruseljska sredstva iz finančne perspektive 2007–2013 za vedno izgubljena), postaja vodovodno omrežje iz dneva v dan bolj zastarelo in nepredvidljivo in na koncu tudi nevarno za zdravje prebivalstva.

Pivški župan Robert Smrdelj, sicer tudi predsednik Združenja občin Slovenije, pravi, da imajo največ težav z dotrajanim vodovodnim omrežjem predvsem v dolgotrajnih sušnih obdobjih, ko je treba vodo prekuhavati. »Začeli so govoriti, da v takšni vodi ni več varno kopati niti dojenčkov. Poleg tega imamo tu tudi tovarno Pivka perutninarstvo, kjer je voda eden izmed osnovnih elementov za proizvodnjo in so morali že sami imeti nekaj predpripravljene vode, da so jo lahko sploh uporabljali. Vesel sem, da doslej še ni bilo kakšnega resnega problema. Zdaj nas rešujejo le večje količine padavin,« razlaga župan in opozori še na problem dotrajanosti sistema. »Druga težava je, da imamo sistem vodovoda, ki je bil iz azbestnih cevi zgrajen pred 35 leti. Te so s časom postale krhke in poleti začnejo pokati. Sistem nam takrat na pol razpada. Poleti, ko se zemlja suši in nastajajo razpoke na ceveh, ki so zakopane tik pod površjem, je ogrožena dobava vode. Če nastane resna napaka ali pride do izpada, nam sistem zdrži okoli pet ur in v tem času moramo cevi pokrpati, sicer zmanjka vode.«

Da je v preteklosti morala vodo večkrat prekuhavati in da je že čas, da občina obnovi vodovodno omrežje, je povedala tudi Pavla iz Pivke, ki smo jo ustavili sredi mesta. Povedala je še, da je morala nazadnje vodo kar teden dni prekuhavati pred več kot enim mesecem oziroma v času uničujočega žleda.

Kopati bi lahko začeli takoj

Zaradi vsega tega sta se zato občini Pivka in Postojna odločili, da bosta šli skupaj v 30-milijonski projekt oskrbe s pitno vodo v porečju Ljubljanice in tako temeljito prenovili več kot 62 kilometrov dolg vodovodni sistem, na katerega je po besedah župana Smrdelja vezanih okoli 8000 gospodinjstev. Njihovo odločitev o tem je še dodatno spodbudila država, ki je lani ob podatkih, da smo v prejšnji finančni perspektivi počrpali samo 40 odstotkov evropskih sredstev, občine pozvala, naj čim prej pripravijo projekte in tako še ujamejo zadnji vlak. »Rekli so, naj na hitro, kolikor se le da, pripravimo projekte in jih pripeljemo do gradbenih dovoljenj in izbora izvajalcev,« pripoveduje pivški župan. Občine so se seveda takoj odzvale in konec avgusta lani je bilo tako, pravi župan, pripravljenih že za dobrih 300 milijonov evrov kohezijskih sredstev za dodatne projekte. Na pivški občini so imeli že 9. avgusta izbrane vse izvajalce in manjkala jim je le še odločba za dodelitev sredstev. »Celo pogoj je bil za te projekte, da imajo pravnomočno gradbeno dovoljenje in pravnomočno izbranega izvajalca. To pomeni dejansko ready to go projekte, tako da lahko izvajalci že drugi dan začnejo kopati. V Sloveniji je bilo takšnih projektov skupaj 11 in vsi ti zdaj stojijo že dobrega pol leta,« nadaljuje Smrdelj in opozarja, da so ti projekti za staro finančno perspektivo v precejšnji meri že izgubljeni. Ob tem omeni še problem, ki se pojavlja na strani izvajalcev, saj ti že zahtevajo, da podpišejo pogodbe, »ker smo izdali pravnomočne sklepe o izbiri izvajalcev. Po drugi strani nekateri obupujejo nad temi projekti in pravijo, da ne bodo več izdajali bančnih garancij«. Strošek slednjih, kot pravi župan, pa ni tako majhen, saj naj bi po njihovih izračunih za vseh enajst projektov znašal 40.000 evrov na mesec. »Ti projekti, ki bi jih lahko začeli kopati že pred pol leta, bodo zdaj z izvedbo čakali na leto 2016. Vmes bodo že gradbena dovoljenja propadala in tako naprej. Mi si delamo neverjetno škodo. Za sredstva, ki jih potrebujemo za izvedbo teh projektov, vemo, da bodo izgubljena, če jih ne bomo tukaj uporabili. Si ne predstavljam, da nam bo še 700 milijonov sredstev, ki so ostala, uspelo porabiti v enem letu. Glede tega se nobeden pretirano ne sekira. Mi se ukvarjamo s tem butastim nepremičninskim davkom, ki v resnici državi prinese 100 milijonov. Za 100 milijonov je cela vojna, 500 milijonov pa bodo kar pustili. Tega res ne razumem,« se jezi pivški župan, ki je glede tega že večkrat pisal službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko in tudi predsednici vlade Alenki Bratušek, a do danes se ni zadeva premaknila niti za milimeter.

»Kakšna solidarnost?«

Bratuškova mu je v pismu odgovorila, da ima Slovenija na področju okoljskih projektov omejen obseg kohezijskih sredstev, ki so z že izdanimi odločbami preseženi za približno 228 milijonov evrov. Za rešitev tako premierka vidi, da občine, ki že imajo odločbe o dodelitvi sredstev in jim z realizacijo projektov slabo kaže, od njih odstopijo in tako sredstva prepustijo občinam, pri katerih je za projekte že vse pripravljeno. »Gre za preprosto načelo dobrega gospodarjenja in solidarnosti med občinami,« je zapisala premierka.

»Zadnjič na sestanku sem rekel, da je to približno enako, kot da – ko zdaj Slovenija ve, da bo izgubila 300, 400 milijonov denarja na koheziji – bi mi Hrvatom rekli, kar vzemite naš denar, ker ga bomo mi tako ali tako izgubili, če že hočemo biti solidarni. Tako govorijo o solidarnosti med občinami. Kakšna solidarnost?« na vse to odgovarja Smrdelj in preprosto ne ve več, kaj lahko sploh še naredi. Edina tolažba pri tem mu je, da bodo prihodnje leto parlamentarne volitve in da se bo takrat že jasno vedelo, koliko denarja je bilo zaradi takšnih birokratskih nesmislov izgubljenega. »Če je projekt narejen in upravičen in če sredstva so, bom nekoga kazensko ovadil, ker je to že višek,« še sklene župan. 

Deli s prijatelji