Z juniorjem se rada potepava. Vrževa na ramena nahrbtnike in jo smukneva proti goram. Poleti se najine poti obrnejo, iščeva tobogane ob bazenih, najraje tako, da po kopalnem dnevu prespiva in greva šele naslednji dan nazaj. Ker je železniška postaja za švohoten pljunek stran od doma in je potovati z vlakom nadvse prijetno, jo mahneva čez celo državo kar po tirih. Nič ni daleč. Živimo v deželici, ki jo lahko povprečno pitana kokoš preleti v enem dnevu. Gorenjskega rodu sva umno ugotovila, da je železnica, sploh če pobrskaš po možnih variacijah nakupa vozovnice, poceni, da je smešno celo ortodoksnim škrtežem.
Sva pred dnevi z vlakom šla v najbolj razvpite toplice pod Alpami in se namakala, dričala po toboganih in se predajala norčijam v gusarski deželi. Jestvine iz nahrbtnika so vsled norenja sem in tja, pa ker je voda res primeren pospeševalnik lakote, začele kopneti. Sva jo mahnila v restavracijo. Mali na pomfri, ata na pivo. Kot se spodobi. Očetu je študentska delovna sila izza šanka dejala, naj si pivo za tri evre in še trideset centov natoči v plastični kozarec kar sam. Samopostrežno. Fino, a kaj če nisem vešč natakarskih opravil? Bo pa pač pena, ki se jo mora plačati po prej omenjeni ceni. Ker se mi zdi butasto plačevati toliko za nepostrežbo v plastiki, sem ostal žejen. Sine je dobil predpečen pomfri, namočen za minuto v vrelo olje, in poleg petnajst gramov kečapa. Saj veste, tiste mezge iz paradižnika. In prav zaradi kečapa sem se odločil, da se v Posavje ne vrnem več! Ker so naju v toplicah tik pred Hrvaško pošteno obrali, tako kot grozdje na Bizeljskem.
Za petnajst gramov kečapa v mali vrečici sem doplačal osemdeset centov. Kar pomeni, da pride kila te paradajzove polivke za čez krompir po topliških kalkulacijah 53 evrov in še malo. Vsako poletje bentimo čez cene na obali sosednje dežele. Ni vam treba čez mejo! Turistično se lahko delajo norca iz vas in vašega denarja tudi na rodni grudi, pa če je to le s kečapom in samopostrežnim pivom.