Pišece, 
utrdba 
na prepihu

Ime kraja je na prvi pogled nenavadno. V srednjeveški literaturi zasledimo razlago imena Bishaz, kar naj bi pomenilo »bei der Shanz« – pri šancah –, kar morda nakazuje na zelo staro utrdbo. Od gradu po dolini vse leto piha piš in v prejšnjem stoletju je bilo na potoku Gabernica na razdalji en kilometer 21 mlinov. Ime Pišece morda izhaja prav iz besede pšeno, ki je del mlinov. Zdaj slednjih ni več, le eden je simbolno ostal pri cerkvi. V središču vasi, kjer izvira Gabernica, izliva se v Savo, se začenja tudi vodna učna pot.

Pišece so cukrček nedaleč od Bizeljskega ob južnem vznožju Orlice (697 metrov). Ljubitelji dobrega vina poznajo kraj po žlahtni vinski trti, jezikoslovci in drugi izobraženci vedo, da se je tu rodil Maks Pleteršnik, avtor znamenitega nemško-slovenskega slovarja, in da je na gradu vse do druge svetovne vojne gospodovala rodbina Moškon (Moscon). Plemiška družina je živela na Štajerskem ob koncu 16. stoletja, v začetku 17. pa je kupila od salzburških škofov grad Pišece. Leta 1661 so se podložni kmetje uprli, ubili graščaka, njegovo ženo pa vrgli z grajskega stolpa in ga požgali. Leta 1753 je Ivan Jakob ustanovil dedno posest, ki je obsegala grad in posestvo Pišece. Pomemben član omenjene rodbine je bil Anton Albert (1782–1822), znani pomolog. V Gradcu je nasadil veliko drevesnico z drevesno šolo, pozneje pa je šolo ustanovil tudi v gradu v Pišecah in sam plačeval učitelja. Zadnji moški potomec Mosconovega rodu je bil politik Alfred (1839–1927, Pišece), štajerski deželni in državnozborski poslanec. Prizadeval si je predvsem za gospodarske potrebe brežiškega okraja, še posebno od 1881. za obnovo vinogradov, ki jih je uničila trtna uš. Več let je bil župan Pišec. Leta 1864 je daroval Slovenski matici dva zvezka Kastelčevega rokopisnega prevoda Biblije iz 1680.

Na gradu, ki so ga v zadnjih letih začeli obnavljati in ki je 1999. prvič po koncu druge svetovne vojne spet zaživel s koncertoma baročne glasbe, so 1820. odprli prvo šolo, ki jo je vzdrževal in podpiral takratni lastnik Moscon. Zaslužni učitelj je bil Franc Pleteršnik, oče slovaropisca Maksa.

V kraju je na izpostavljeni legi na robu vasi, tik pod Duplom, od koder izvira potok Gabernica, župnijska cerkev sv. Mihaela, ob njej pa na vzhodni strani župnišče. V neposredni bližini na zahodnem delu stoji kapela Žalostne Matere božje, na vzhodni strani je farovški mlin. Pročelje krasijo kipi sv. Petra in Pavla v levi in desni niši, v sredinski je kip zavetnika cerkve sv. Mihaela. Freska na oboku prezbiterija je Fantonijevo delo iz leta 1878 in tudi preostale stenske poslikave so nastale pod njegovim vplivom. Glavni oltar, dva stranska ter tlak in ograjo pred oltarjem so pripeljali iz samostanske cerkve dominikank iz Radelj ob Dravi. Še posebno glavni oltar, ki izhaja iz sredine 18. stoletja, je umetnina visoke vrednosti in spada v čas na prehodu od baroka do rokokoja. V prezbiteriju so vzidane štiri nagrobne plošče rodbine Moscon. Zanimivost cerkve sta loži, vsaka na svoji strani prezbiterija, do katerih vodijo ozke stopnice iz zakristije.

Na vzpetini nad vasjo stoji rojstna hiša Maksa Pleteršnika, jezikoslovca, pisatelja in profesorja, ki se je rodil v Pišecah leta 1840 in 1923. tu tudi umrl. Nekoč je zapisal: »Kdor hoče, da mu bo rodbina slovenska, mora skrbeti, da bo slovenska beseda, da bo slovensko mišljenje gospodovalo v njej.« Po Pleteršniku se imenuje osnovna šola.

Če se pripeljete iz smeri Bizeljskega, je na začetku vasi zanimiv kovaški muzej, kjer je delovalo več rodov kovačev Podgoršek, zadnji je bil Milan Podgoršek. Njegova žena Mira s ponosom razkaže lepo urejeno kovačnico z vsem orodjem in napravami. Tu je bila kovaška obrt od leta 1889. Pišece, obkrožene z vinsko trto, vas bodo navdušile z lepim okoljem in bogastvom kulturne dediščine gostoljubnih ter marljivih ljudi.