Čeprav se je tudi na slovenski obali minuli vikend vreme skisalo, številne kapitane in ljubitelje starih lesenjač to ni kaj dosti motilo na njihovem vsakoletnem največjem dogodku sezone. To je majska regata starih bark, ki je za Piran tudi ena večjih spomladanskih turističnih atrakcij. Izpeljejo jo ob sejmu Internautica, kjer bo obiskovalcem prihodnji vikend poleg razkošnih sodobnih jaht na ogled tudi nekaj njihovih 50 in tudi 100 let starejših predhodnic.
Ob piranski pomol privezanim 20 ladijskim oldtajmerjem se je v soboto pridružilo tudi nekaj avtomobilskih oldtajmerjev, ki se družijo okoli legende te slovenske scene, Pirančana Romana Fikfaka. Stari šarmantni Piran je tako imel še bolj podobo nekdanjih dni in njegovi obiskovalci ter domačini, ki so razumljivo toliko bolj spoštljivi do ladijske dediščine, so si z veseljem napasli oči, starejši pa so ob tem tudi obudili kak spomin.
Pomembno je druženje
Regata je bolj kot tekmovanju namenjena druženju, zato so bili organizatorji veseli, da so na starih barkah poleg pisanih jader plapolale zastave iz Italije, Hrvaške in Slovenije. »Gre predvsem za prijateljevanje ljubiteljev te dediščine in da nam časa za to ne zmanjka, se raje dobimo en dan pred sobotno regato ter razidemo dan po njej. V Društvu ljubiteljev starih bark nas je vsako leto nekaj več. Zdaj imamo že 62 članov. Večina jih ima stare barke, ki jih z ljubeznijo strokovno vzdržuje, drugi pa se za restavriranje kake še zagrevajo. Med njimi so batane, bracere, guciji, leuti, gajete, kaiči, kuterji in druge že skoraj pozabljene lesenjače, ki bi gotovo razpadle ter šle v pozabo, če ne bi bilo nas. Člani društva smo z vseh koncev Slovenije in veliki zanesenjaki ter zaljubljenci v vse, kar je povezano z morjem,« je povedal predsednik organizacijskega odbora regate Vladimir Ukmar. Atraktivni dogodek seveda podpira piranska občina, a pogrešajo več pomoči od lokalnega turističnega gospodarstva. Sicer se njihove barke z veseljem vključujejo tudi v drugo piransko dogajanje, kot so solinarski praznik, procesija sv. Jurija, pomorski krst pomorske šole in podobno.
Da gre za res spoštljivo stare lesenjače, potrjuje Stari maček, ki že 107 let kljubuje času in je bil najstarejša barka regate. Janez Šabec iz Lucije ga je pred dobrimi 30 leti rešil propada in ga vrsto let skrbno vzdržuje. Z njim občasno zanesljivo brazda tudi morje vzdolž Dalmacije. Še vedno pluje in vozi turiste tudi 12,5 m dolga in 83 let stara Ampeleja Tomija Sinožiča iz Izole. Leta 2002 je iz Salija na Dolgem otoku po morju privlekel njeno razsuto školjko in dve leti pozneje je zaplula obnovljena. Je model dalmatinskega štilca, ima 10 ležišč in z njo navtične nostalgike vozi na čarter in enodnevne izlete tja do Kornatov.
Stari dami
Nekoliko mlajši, a nadvse elegantni sta zbujali pozornost klasični barki Darling III iz leta 1968 in Sharazad iz leta 1970. Pripluli sta iz Trsta, ko smo se pogovarjali z njunima kapitanoma, sta zanju spoštljivo uporabljala izraz stari dami. Med zanimivejšimi lesenjačami starega kova omenimo še dobrih osem metrov dolgo betinjansko pasaro ladijskega lesarskega mojstra Aleksandra Kerina. Po starih načrtih Davida Škevina z Murterja jo je leta 1996 naredil sam. Njen kapitan je na njej s pipo, svojo podobo in vedrino, sploh če vzame v roke kak glasbeni inštrument, prava maskota ljubiteljev društva starih bark.
Edinstvena regata je na vsakem koraku ponujala številne atraktivne prizore in je bila priložnost, da zvedavi izve iz prve roke vse o starih plovilih in tudi zanimive osebne zgodbe, povezane z njimi. Tako nam je Pirančan Vinko Oblak za svojo 4,2 metra dolgo pasaro povedal, da so jo zgradili leta 1972 kar na njihovem vrtu za hišo v Grudnovi ulici v Piranu. Pravzaprav jo je naredil njegov oče Jože Oblak po načrtu oziroma šablonah izvrstnega že omenjenega ladijskega meštra Davida Škevina, gradnjo pa je nadzoroval in z nasveti pomagal tudi ladijski mojster Mate Dvorničić. Zdaj se z njo vozi že tretji rod družine. Marino Hrvatin pa se je na regato iz Izole pripeljal z za Istro najbolj značilno batano, ki sta jo predlani po lastnih načrtih naredila s sinom Davidom. Kupila sta nekaj ročnih strojev za les in zapravila kakih 8000 evrov ter 700 ur dela. S skoraj 5 metrov dolgim čolnom zdaj jadrata za razvedrilo in zabavo.
Ker so ljubitelji lesenjač dobra klapa, se je seveda tudi njihovo tokratno srečanje končalo s fešto, na kateri je ob obveznem pršutu in istrskih dobrotah tam okoli v mandraču privezanega Resnika dišalo po žaru. Tudi ta, danes turistična velika bracera Branka Šmona, ki je bila leta 1911 narejena prav v Piranu, je s svojo stoletno patino dajala čar prireditvi.
