NA KOŽO

Pirova zmaga

Objavljeno 03. julij 2017 00.25 | Posodobljeno 03. julij 2017 00.27 | Piše: Matej Lahovnik
Ključne besede: komentar

Rešitev je le na papirju, do uveljavitve razsodbe v praksi smo še daleč.

Minister za gospodarstvo je nadvse optimističen.

Največji politični zmagovalec po razsodbi arbitražnega sodišča je gotovo Pahor, ki že lahko hladi šampanjec, s katerim bo proslavil zmago na jesenskih predsedniških volitvah. Slovenija je dobila tisto, kar je kot minimum še sprejemljivo. Že dolgo je jasno, da nikoli ne bo mogoče popraviti napak Kardelja in tovarišev, ki so v zanosu bratstva in enotnosti po drugi svetovni vojni povsem zanemarili slovensko južno mejo. Razsodba sicer ne bo imela drugih pomembnejših notranjepolitičnih posledic. Zaradi nesposobne slovenske diplomacije, ki je zakuhala prisluškovalno afero, Hrvaška razsodbe tako in tako ne priznava. Zato gre slej ko prej za pirovo zmago. Slovenska diplomacija ni znala ob hrvaških očitkih o dogovarjanju izpostaviti niti tega, da je hrvaški član arbitražnega sodišča redno prenočeval na hrvaški ambasadi in bil s tem v rednem stiku s hrvaško diplomacijo. Zato se lahko upravičeno bojimo, da niti zdaj ne bo znala vzpostaviti razmer za dovolj močan mednarodni pritisk na Hrvaško, saj je bilo kadrovanje v slovenski diplomaciji dolga leta bolj na podlagi politične podobnosti kot sposobnosti.

V tem trenutku je zato jasno, katera sporna ozemlja je Slovenija izgubila oziroma čemu se bo morala odpovedati, še vedno pa ni jasno, ali je dejansko dobila tiste sporne dele, ki ji po razsodbi pripadajo. Ni jasno niti to, ali se je z razsodbo nevarnost mejnih incidentov zmanjšala ali povečala. Če ne verjamete, poskusite najeti čoln in z njim odveslajte čez polovico Piranskega zaliva. Ne smemo pozabiti, da tudi sporazum Drnovšek-Račan nikoli ni zaživel v praksi, ker ga hrvaški sabor ni ratificiral. Teža razsodbe arbitražnega sodišča je sicer bistveno večja kot podpis dveh premierjev, ampak uveljavitev razsodbe je še vedno odvisna od obeh držav. Arbitražno sodišče pa je jasno povedalo, da ne more ničesar ukazati, ampak lahko le razsoja.

Kdo bo torej in kako prisilil sosedo, da prizna nekaj, s čimer se noben politik pri njih ne strinja? Zdi se, da smo dosegli še eno rešitev na papirju, ki ima zaradi arbitražnega sodišča seveda izjemno težo, ampak do uveljavitve razsodbe v praksi smo še daleč.

Deli s prijatelji