LJUBLJANA, ZAGREB – Slovenska in hrvaška javnost, to zagotovo ni nobena skrivnost, že nestrpno čakata – minilo je namreč že leto dni, odkar je arbitražno sodišče na začetku lanskega junija končalo ustno obravnavo o tem, kje naj bi poslej, ja, zlasti na morju in ob morju, potekala meja med sosednjima državama – na razglasitev arbitrov. Arbitražni sporazum sta Slovenija in Hrvaška, kot se boste spomnili, sklenili že novembra 2009.
V prvi polovici leta je še julij
Čeprav se je večina dežurnih prerokovalcev slovensko-hrvaške prihodnosti v nekem trenutku celo že strinjala (uskladila), da bo odločitev arbitražnega sodišča (arbitri so, kajpak, morali določiti tudi potek 670 kilometrov kopenske meje med državama) najverjetneje znana že v prvi polovici leta 2015 – naš zunanji minister Karl Erjavec je v zvezi s tem previdno opozarjal, da »že v prvi polovici leta 2015 konec koncev lahko pomeni tudi julija 2015 –, so se v zadnjem času znova pojavila ugibanja, da odločitev morda le ne bo znana pred letošnjo jesenjo. Jasno, ker je arbitražni postopek zaupen, predstavniki haaškega Stalnega arbitražnega sodišča takšnih ali drugačnih špekulacij ne morejo ne potrditi ne zanikati, predstavniki obeh zunanjih ministrstev (v Ljubljani oziroma v Zagrebu) pa prav tako ne smejo razkrivati več od tistega, kar lahko povedo že predstavniki Stalnega arbitražnega sodišča. Je pa tudi res, da Stalno arbitražno sodišče nima poletnih sodnih počitnic in bi zato lahko (raz)sodbo razglasilo tudi, na primer, avgusta. Hkrati resda vemo, da se arbitrom prav nič ne mudi, saj jih nihče ne more siliti, naj svojo razsodbo objavijo malo prej ali malo pozneje.
No, če seveda lahko verjamemo domnevno ekskluzivnemu razkritju, objavljenemu na spletnem portalu news-bar.rtl.hr, bi res lahko rekli, da so najbrž arbitri zelo resno vzeli tisto, kar je pred enim letom optimistično napovedal naš predsednik Borut Pahor. Kaj takšnega pa je Pahor tedaj izjavil? Poudaril je, češ da je izrecno prepričan, da se bo na koncu za nas vse srečno in dobro končalo. In? Spletni portal news-bar.rtl.hr trdi, da je arbitraža o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško tako ali tako že končana oziroma da se morajo arbitri zdaj samo še odločiti, kdaj bodo državljanom obeh držav (najverjetneje kar prek svoje spletne strani) sporočili, da so sklenili, da je slovenski ves Piranski zaliv. Jasno, da je? Zakaj pa ne bi bil?
Tudi Pusićeva je pomagala arbitrom Še pred enim mesecem, še maja, ja, se je hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić vehementno zgražala nad nesprejemljivim ravnanjem šefa slovenske diplomacije Karla Erjavca. Točno, pisala je celo Stalnemu arbitražnemu sodišču v Haag in njegove člane opozorila, da je prvak vladnega Desusa v intervjuju za velenjsko televizijo VTV izjavil, da je še vedno optimist in verjame, da bodo arbitri proučili in upoštevali vse naše argumente. Po kuloarjih so se potem razširile govorice, da so posamezni arbitri, ko so prebrali njen smešni protest, z aplikacijo google maps preverjali, »ali naselje Velenje čisto zares obstaja«. Pusićeva pa je le bila prepričana, da bi lahko že izjava, dana v intervjuju za velenjsko televizijo, vplivala na arbitražni postopek in škodovala Hrvaški. Slovenski agentki mag. Simona Drenik in dr. Mirjam Škrk sta za vsak primer pojasnili, zakaj so očitki Pusićeve pravzaprav smešni. |
Že Pavelić je bil za to
Če objavljeno na navedem spletnem portalu drži, to pomeni, da so se uresničile tudi naše sanje o neposrednem stiku slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem.
Arbitre in njihovega predsednika, Francoza Gilberta Guillauma, naj bi, četudi so proučili več kot 5000 različnih listin, o povsem nedvoumni zgodovinski pravici Slovenije do Piranskega zaliva oziroma o pravilnosti takšne razsodbe dokončno in povsem v skladu s tako imenovanim načelom pravičnosti ex aequo et bono prepričale šele listine (pogodbe), ki je jih ustaška Neodvisna država Hrvaška leta 1941 sklenila z Mussolinijevo Italijo. Poglavnik Ante Pavelić naj bi se namreč 15. junija 1941 v imenu Hrvaške prostovoljno in na svojo željo odrekel Piranskemu zalivu, pozneje (po drugi svetovni vojni) je nadzor nad njim prevzela Slovenija itn. Kot so še zapisali na omenjenem hrvaškem spletnem portalu, bo zdaj ranjeni hrvaški ponos še dodatno trpel tudi zaradi tega, ker naj bi arbitraža potrdila, da je imel ves čas prav sečoveljski borec za jugovzhodno mejo Joško Joras.
Se še spomnite, kako je nekdanji Ropov prometni minister in ugledni mednarodno priznani pravni strokovnjak prof. dr. Marko Pavliha v začetku leta 2011 začel razmišljati, da bo morda še najbolje, če bo protestno kar izstopil iz takratne Žbogarjeve posvetovalne skupine, ki po njegovem mnenju tako ali tako nikoli ni imela popolnoma nobene moči, in kako je predlagal (pozival Pahorjevo vlado), naj vendarle začne postopek razveljavitve arbitražnega sporazuma? Mogoče pa se bo zdaj le pokazalo, da ni bilo tako slabo, da smo vztrajali (potrpežljivo čakali) in zaupali Guillaumejevi arbitraži?
