Piranski potapljač 
rešil čast mesta

Livio de Marchi je umetniški rezbar in kipar, ki si je mednarodni ugled ustvaril z izdelovanjem vsakodnevnih predmetov iz lesa. Tako prepričljivo mojstrsko in realistično so izrezljani, da človek kar težko verjame, da niso pravi oziroma iz usnja, blaga, kovine ali katerega drugega materiala. Prepriča ga šele otip, pa naj gre za suknjič, plašč, damsko torbico, knjigo, balon, list papirja ali pa celo Volkswagnovega hrošča cabrio, mercedes 300SL coupe, ferrari F50 ali topolinčka, ki so vsi v naravni velikosti.

Kje je denarnica?

Ta sila neobičajna kiparska oziroma rezbarska dela hodijo ljudje z vsega sveta občudovat v njegovo galerijo oziroma atelje v Benetkah. A Piran ima to čast, da jih je nekaj do konca meseca na ogled v Galeriji Herman Pečarič. De Marchi namreč sila rad pripluje v Piran s svojo leseno jadrnico Mili. Tako je tudi redni udeleženec tamkajšnje regate starih bark, ki jo je Društvo ljubiteljev starih bark Piran ob letošnji Internautici pripravilo že 38. To je shod zanesenjakov za navtično dediščino, med katere navsezadnje zaradi svojega odnosa do lesa spada tudi on. Prijateljevanje s piranskimi ljubitelji te dediščine je celo botrovalo njegovi razstavi pri nas in je plod sodelovanja njegove beneške galerije in Obalnih galerij Piran ter Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Piran. Iz zadnje je za njeno gostovanje veliko prispevala tudi piranska likovna umetnica Fulvia Zudich.

Z razstavo se je nekako temu mestu oddolžil tudi iz hvaležnosti in spoštovanja. Na njenem odprtju je namreč v družbi Pirančanov Zvoneta Kralja in Vinka Oblaka obudil svojo anekdoto, ki je ne bo nikoli pozabil, pa tudi sicer je lahko Piranu v ponos. Leta 2012 je namreč med druženjem ob regati izgubil listnico z denarjem, kreditnimi karticami in dokumenti. Gostitelji so se trudili in preiskali vse kraje v mestu, kjer se je pred tem gibal, a je tudi potapljači v malem mandraču, kjer je imel privezano barko, niso našli. Tako je ostal grenak priokus, da mu je morda kdo denarnico ukradel.

Neverjetna kopija

A čez kakega pol leta je De Marchi prejel telefonski klic, da se je listnica s celotno nedotaknjeno vsebino našla, in neprijetni sumi, da mu je bila v Piranu ukradena, so se razblinili. Med potapljanjem jo je namreč na dnu velikega piranskega mandrača našel legendarni potapljač in dolgoletni vodja piranskega akvarija Zvone Kralj. Očitno je Liviu padla iz žepa v morje, ko se je vzpenjal na katero od bark. Z vso vsebino jo je tako dobil nazaj in ko se je ob naslednji regati v Piranu srečal s Kraljem, mu pred vsemi udeleženci regate v znak hvaležnosti podaril izrezljano kopijo te denarnice. Seveda je izdelana iz ebenovine in tankega koščka slonove kosti, ki vsakega prepriča, da gre za iz nje štrleč del plačilne kartice. Vsekakor je umetnina, ki tako kot vsa De Marchijeva dela osupne in gre seveda najditelju v čast.

Tudi sicer je ob razstavi njena kustosinja Majda Božeglav Japelj poudarila, da ironična dela tega umetnika, kiparja in tudi mojstrskega rezbarja nekako zabavajo in dražijo živčke. Z njimi nadaljuje bogato tradicijo beneškega rezbarstva, ki je v Benetkah močno opazna in prepoznavna v številnih stavbah. Kot otrok se je v tej stroki kalil v eni od tovrstnih beneških obrtnih delavnic. Pozneje je na beneški akademiji študiral umetnost in slikarstvo, med študijem pa se je preizkusil tudi v kiparstvu. Sprva je izdeloval kipe iz marmorja, nato iz brona, danes pa se posveča izključno rezljanju dokaj hudomušnih umetnin iz njemu najljubših vrst lesa – s kladivom in dleti.