Med nadvse pestro etnološko obarvanimi tradicionalnimi karnevali, povorkami, prevzemi oblasti, rajanji in drugimi pustnimi norčijami po Sloveniji močno izstopa Veliki pustni ples v Gledališču Tartini. Vsako leto namreč preseneča z množico beneških mask, kar je seveda posledica večstoletne zgodovinske povezanosti Pirana z Benetkami. Ta se tudi sicer v tem mestu pozna tako po njegovi arhitekturi kot kulturni preteklosti. Pirančani so se že od nekdaj radi zgledovali po Benetkah in celo zvonik njihove župnijske cerkve sv. Jurija je nekoliko pomanjšana kopija zvonika beneške cerkve sv. Marka.
Tako je razumljivo, da še danes pustujejo podobno kot v Benetkah in da imajo prav poseben odnos do edinstvenih in po vsem svetu znanih beneških mask. Spomnimo, da Benetke te dni rajajo in da tja na njihov znameniti karneval prihaja ves svet, saj njihov, skupaj s tistim v Riu de Janeiru, velja za najbolj množičnega in razposajenega. Samo uradnega odprtja karnevala s tradicionalnim Letom angela (Il Volo dell'angelo) z 90 metrov visokega zvonika cerkve sv. Marka na znameniti trg pod njim se udeleži okrog 100.000-glava množica turistov in mask.
In beneške maske imajo res svojevrsten čar, posebno skrivnostnost, nekakšno mističnost. So kar nekako neprimerljive z vsemi drugimi, ki jih ponujajo drugi karnevali sveta. So v najrazličnejših oblikah ter barvah in prav zaradi njih spada beneški pustni festival, katerega tradicija sega v davno leto 1268, med najbolj znane na svetu. Nadvse so elegantne, ohranjajo se iz roda v rod in se vse bolj pojavljajo tudi drugje po svetu, saj so postale kar nekakšen obvezen spominek turističnih obiskovalcev Benetk.
Gledališče Tartini pokalo po šivih
Benečani, z njimi pa verjetno tudi nekdanji Pirančani, ki so nadvse radi počeli vse prav tako kot v Benetkah, so nekoč nosili te maske zato, da bi se skrili pred zakonom, počeli stvari, ki jih sicer ne bi smeli, prešuštvovali, lažje zapeljevali, zakrili svoje ljubezensko razmerje in skratka ostali anonimni. Skozi stoletja se je oblikovalo nekaj njihovih osnovnih tipov in mnoge imajo korenine v tradicionalnih likih Commedie dell'arte. Najbolj razširjena je bauta. To je plemiška maska, ki je postala že kar nekakšen zaščitni znak Benetk. Še najbolj jo je proslavil Casanova, ki naj bi se skrival za njo na svojih ljubezenskih pohodih. Tako se ni nosila samo na karnevalih, ampak so jo skozi vse leto nosile tudi v bogata elegantna oblačila odete Benečanke in njihovi partnerji, da so se skrili, ker so počeli stvari, ki jih ne bi smeli.
Nadvse neobičajna je maska medico della peste, ki ima medicinsko ozadje in so jo prvi kot pripomoček nosili zdravniki v času kuge. To je maska z velikim nosom, ki je prvotno imela nekakšno funkcijo današnje plinske maske, saj so si zdravniki njen nosni del napolnili s krpami, ki so jih prepojili z raznimi eteričnimi olji in razkužili, da bi se obvarovali pred smradom umirajočih ter seveda okužbo. Omenimo še masko moretto, ki je samo ženska in je v Benetkah služila zavajanju, pa tako imenovano nemo masko, ki se je držala na obrazu s pomočjo zob, tako da tisti, ki jo je nosil, ni mogel govoriti in se tako izdati, ter še nadvse priljubljeno masko colombino. Zakrije samo oči, usta pa razkriva – za širok pustni nasmeh, no ja, morda tudi za tisti zagonetni skrivnostni ženski nasmeh, ki vabi k poljubu.
Pirančani, predvsem ženske, si iz papirja, dekorativnega blaga, perja, cvetja, raznobarvnih trakov in še kakega dodatka naredijo skrivnostne pustne podobe obraza sami. Dame seveda ob maskah ne pozabijo na razkošne srednjeveške beneške kostume z za pogled vabljivimi dekolteji.
Svoje izdelke si nadenejo na tradicionalnem Velikem pustnem plesu, za katerega Fulvia Zudič iz Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran pravi, da ima nadvse spoštljivo tradicijo, ki sega daleč nazaj v predvojne čase. Ker Pirančani radi rajajo, so ga pred trinajstimi leti obudili. Še zlasti mnoge Pirančanke se nanj vsako leto prav srčno pripravijo in poskrbijo za ustrezne kostume, poslikave obraza ter seveda najrazličnejše maske. Te ne skrivajo umetniškega navdiha in avtentičnosti tradicije tega mesta.
Gledališče Tartini je tako v soboto pokalo po šivih, saj je pustni ples nadvse priljubljen. Veselja in rajanja, kakršno temu turističnemu mestu pritiče, res ni manjkalo. Kdor kaj v Piranu velja, je bil tam, seveda v bolj ali manj prepoznavni pustni preobleki. Vsako leto razpišejo drugo temo mask in tako je bila letošnja tema glasba. Najboljše maske so nagradili, kot vedno pa je rajanje v gledališču preraslo v dobro norčavo veseljačenje, na katerem si je bilo mogoče napasti oči na lepih in domiselnih maskah.
