Piranska Mona Liza tehta kar 150 kilogramov

Je sila redka in zaščitena, tako da jo je mogoče videti le v redkih, pa še to največjih svetovnih muzejih. Ker ima vsak muzej vsaj en udarni eksponat in ker je na primer za Louvre to Mona Liza, smo jo v našem muzeju poimenovali Zeva Liza«, je ponosen biolog ter kustos piranskega Muzeja polžev in školjk Jan Simič. Muzej oziroma konhilarij, ki že tretje leto deluje v stavbi na Tartinijevem trgu, je edini tak pri nas in eden redkih daleč naokoli.

Podobno kot piranski Akvarij obiskuje konhilarij vedno več radovednežev, glede na vse več eksponatov in zadnje posodobitve, ki vključujejo tudi ogled majhnih školjk skozi digitalne mikroskope in celo vpogled v svet teh mehkužcev na zaslonih z digitalnimi animacijami, pa postaja prostorsko že premajhen. To je postalo še toliko bolj očitno te dni, ko so poleg 3000 školjk in polžev, med katerimi je precej primerkov svetovna redkost, razstavili najnovejšo gigantsko pridobitev, orjaško zevo. Med polnimi vitrinami so kar težko našli prostor še zanjo.

Orjaška zeva (Tridacna gigas) je iz družine največjih školjk na svetu, saj lahko v desetih letih zraste tudi za 60 centimetrov. Največja, ki so jo našli doslej, je po znanih podatkih zrasla do velikosti slabega metra in pol. Piranski primerek ima premer dobrega metra in tehta 150 kilogramov, sicer pa postaja prava zanimivost tudi zaradi tega, ker jo je sploh težko kje videti. Kot je povedal Simič, krasi le par muzejev na svetu, eno imajo na primer na Danskem, kjer so jo dobili leta 1930, eno pa v Španiji.

Živi v Indijskem oceanu in Pacifiku oziroma v toplih tropskih morjih od Rdečega morja do Avstralije, a jo je zaradi redkosti in zaščitenosti tako rekoč nemogoče dobiti. Polovičke so včasih uporabljali na vhodih v cerkve za blagoslovljeno vodo, tako da je kakšen njen del še moč najti v svetu, a celo, z obema polovicama oziroma v enem kosu, pa vsekakor zelo težko. Pirančanom je to uspelo.

Mišica školjke od nekdaj šteje za kulinarično poslastico

Jan Simič jo je odkril v Italiji pri družini nekega zbiratelja v Milanu. Bil je novinar in jo je pred kakšnimi 40 leti, ko se je to še dalo oziroma še ni bila sprejeta mednarodna konvencija o njeni zaščiti, z območja Indo-Pacifika prepeljal v Milano. Njen točen geografski izvor žal ni znan. Potomci lastnika so jo hranili kot spomin na očeta, nato pa so se odločili, da jo prodajo piranskemu muzeju. Koliko so odšteli zanjo, v muzeju raje ne povedo, so pa podobne, če se pojavijo na trgu, vredne od 7000 do 10.000 evrov. Nakup je piranskemu muzeju omogočil projekt evropskega sklada za ribištvo.

Orjaška zeva živi do 150 let, starost piranske, ki je glede na velikost kar stara, pa bodo poskušali še ugotoviti. V konhilariju so jo ustrezno očistili in zaščitili s premazi, tako da bo še dolgo krasila muzej in burila domišljijo. Med drugim namreč o njej kroži legenda, da lahko pod vodo uklešči potapljača ali plavalca. Tako so jo ponekod poimenovali tudi za ljudožerko. A Simič pravi, da je to bolj mit kot resnica, saj ko je živa, ne more čisto zapreti oziroma stisniti svojih lupin. Tudi sicer ju zapira počasi ter iz obrambnih in ne napadalnih nagibov, tako da se lahko človek mirno izogne takemu presenečenju oziroma pasti. Simič pa dodaja, da je bil do zdaj največji biser najden prav v orjaški zevi. V premer so mu namerili 24 centimetrov in je tehtal nekaj kilogramov.

Mišica školjke od nekdaj šteje za kulinarično poslastico, ki je toliko bolj cenjena, kolikor je večja školjka. Na Japonskem je štela za eno največjih delikates, na Kitajskem pa so verjeli, da ima moč afrodiziaka. Ker so jo marsikje želeli imeti na primer tudi za dekoracijo, so jih skoraj iztrebili, dokler se ni znašla na svetovnem seznamu najbolj zaščitenih redkih vrst. Tako junakov, ki bi šli z njo na črni trg, skoraj ni več. Strogi ukrepi so bili nujni tudi zato, ker živi na globini le nekaj metrov in je zato sploh ni težko najti ter izvleči.

Je statično pritrjena na dno morja in se ne premika. Najraje živi med koralami, tako velika pa zraste, ker se hrani s sladkorji in proteini, ki jih proizvajajo alge, ki živijo na njeni lupini. V zameno za to hrano ob v glavnem razprtih lupinah daje simbiotskim algam varen dom, dovolj svetlobe za njihovo fotosintezo in ustrezen pretok vode s planktonom, s katerim se hrani tudi sama. Zato, da alge dobijo dovolj svetlobe, je školjka kot njihova gostiteljica tudi v bolj plitvi vodi.