BORBA

Pirančani hočejo Carpaccia nazaj

Objavljeno: 17.12.2017 15:29Posodobljeno: 17.12.2017 15:30

Oltarna slika Marija z otrokom in svetniki, na kateri je Carpaccio leta 1518 upodobil tudi takratni Piran, je bila na začetku druge svetovne vojne odnesena v Italijo in od tedaj ne najde in ne najde poti nazaj

Podobno kot v Kopru so tudi v Piranu bratje iz tamkajšnjega minoritskega samostana sv. Frančiška spodbudili praznovanje Carpaccievega leta. Kot pravi gvardijan piranskih minoritov pater Slavko Stermšek, želijo opozoriti na 500-letnico njegove izjemne oltarne slike Marija z otrokom in svetniki, ki je zdaj v Italiji in jo seveda hočejo nazaj. Naslikal jo je sloviti zgodnjerenesančni slikar Vittore Carpaccio, ki je na povabilo koprske škofije iz Benetk prišel v Koper, kjer je ustvaril vrsto del in tam preživel zadnje desetletje svojega življenja.

Več kot štiri stoletja v Piranu

Piran je bil bogato mesto, tako da so si meščani lahko privoščili naročilo slike pri enem najslavnejših slikarjev, kar jih je kdaj živelo in delalo na ozemlju današnje Slovenije. Naročili so oltarno sliko Marije z otrokom in svetniki, s katero so leta 1518 zaznamovali 200. obletnico posvetitve minoritske cerkve sv. Frančiška Asiškega.
Oltar te cerkve je krasila kar 422 let, dokler je niso ob začetku druge svetovne vojne v strahu pred uničenjem skupaj z drugimi umetninami odpeljali v Italijo in jo tam zaščitili. V Piranu je tako namesto nje že 77 let prazen okvir. Oltar je skrbno restavriran, poskrbljeno je za osvetlitev in seveda tudi za varnostne sisteme, a slika ne najde in ne najde poti domov. Podobno usodo je na začetku vojne doživela še vrsta drugih umetnin iz naših obalnih mest.
Problematiko je novembra predstavila umetnostna zgodovinarka in konservatorka prof. dr. Sonja Ana Hoyer, poznavalka nevrnjenih del znamenitih slikarjev beneške šole 15. in 16. stoletja in avtorica več prispevkov, ki osvetljujejo njihovo zgodbo in lahko odločilno vplivajo na njihovo vrnitev.

Usodni junij 1940

Zgodba se je začela 20. junija 1940 med 13. in 15. uro, ko je bila slika sneta z oltarja cerkve sv. Frančiška oziroma odvzeta piranskemu minoritskemu samostanu. Bila je le ena od verjetno več kot 100 umetnin, ki jih je italijanska spomeniškovarstvena služba zaradi vojne nevarnosti odpeljala iz muzejev, cerkva in samostanov v Kopru, Izoli in Piranu.

O vzrokih za to obstaja zgrešeno mnenje, da naj bi zanje v strahu pred bombardiranjem poskrbeli kar sami italijanski meščani istrskih mest. Prav tako je zmotno mnenje, da so bile tako rekoč nezakonito odtujene. Prof. dr. Sonja Ana Hoyer pravi: »Za zdaj obstaja seznam 97 umetnin, odnesenih iz slovenske Istre, a ni popoln. Gre za umetnine, za katere obstaja dokumentacija o izvoru, umiku s prvotnih lokacij, o restavratorskih posegih na njih v Italiji, o tamkajšnji hrambi in tudi razstavljanju. Ob tem moram poudariti, da so povsod po svetu in tudi pri nas po mednarodnih konvencijah pristojne službe ob nevarnosti vojne dolžne umakniti umetnine na varno. Takrat so bila ta mesta pod Italijo in sta umik umetnin pred vojnim uničenjem narekovala italijanska zakona iz leta 1939 in pozneje še leta 1941. Nad njihovo selitvijo je bdela spomeniškovarstvena služba oziroma njeno nadzorništvo v Trstu, ki je bilo pristojno za to območje. Poleg slovenske Istre so jih zbirali tudi v drugih obmejnih mestih in na takrat italijanskem ozemlju Hrvaške. Z njimi so ravnali strokovno in spoštljivo, saj so vsako popisali in opremili z datumom ter drugimi podatki ter jih v prirejenih zabojih odpeljali v vilo zadnjega beneškega doža Manina v Passarianu pri Udinah v Furlaniji.«

Premestitev zabojev z umetninami so zaupali ravnatelju videmskega muzeja Carlu Somediju de Marcu, častnemu konservatorju omenjenega tržaškega nadzorništva. Ta je nalogo opravil sila odgovorno. Med letoma 1940 in 1945 je pisal celo dnevnik o svojem delu v zvezi s selitvijo umetnin. Dnevnik je v videmskem muzeju odkrila prav dr. Hoyerjeva in o njegovem pomenu pravi: »De Marco je vestno beležil, od kod in kam ter katere umetnine so bile odpeljane leta 1940. Organiziral je posebno komisijo, vsaka umetnina je imela zapisnik in ti dokumenti so še danes sila pomembni. V dnevniku, ki ima 118 strani, je beležil tudi dogajanje in nekatere svoje misli o premestitvi del. Tako je 25. maja, ko je nehal pisati dnevnik, zapisal, da si želi dočakati dan, ko bodo umetnine v imenu miru in svobode vrnjene na svoja izvorna mesta.«

Dr. Hoyerjeva si prizadeva, da bo dnevnik izšel preveden v slovenščino, saj gre za pomembno gradivo, ki dokazuje, da so bile umetnine iz naših mest odpeljane zgolj začasno zaradi vojne nevarnosti in da bi se torej morale vrniti. Dnevnik žal ne govori o tem, kaj se je z umetninami dogajalo po koncu vojne leta 1945. To je raziskala dr. Hoyerjeva: »Po kapitulaciji Italije leta 1943 so umetnine z območja Furlanije vrnili lastnikom, preostale pa so odpeljali v še varnejše kraje globlje v Italijo. Tudi piransko Carpaccievo sliko so vrnili, vendar ne v Piran, ampak na sedež province v Padovo. Tam so jo restavrirali in predstavili leta 2000 na posebnem simpoziju. Preostale umetnine so bile do leta 1970 spravljene v zabojih po depojih rimskega narodnega muzeja, kjer so bile leta 1990 prvič evidentirane in 15. maja 2002 z udarnim naslovom Najdeni zakladi – mojstrovine iz Istre razstavljene v Beneški palači v Rimu.«

Politična nota

Dr. Hoyerjeva je odšla na ogled, a je bila tam le tiskovna konferenca, na kateri je strokovni interes za vrnitev umetniških del Sloveniji dobil politično noto. Oglasili so se desničarji iz Trsta in ezuli oziroma italijanski istrski izseljenci, ki vrnitvi nasprotujejo, češ da je slika nastala v času Italije, da so zanjo sredstva prispevali oni in da je torej njihova. V polemikah v Italiji sodelujejo tudi tisti, ki zagovarjajo vrnitev umetnin Sloveniji, saj bi z njo pokazali nekdanjo prisotnost v Istri. Italijanski umetnostnozgodovinski strokovni krogi podpirajo vrnitev, a nimajo dovolj politične moči. Glavnina del iz obalnih mest je bila restavrirana in 23. junija 2005 predstavljena na razstavi v Revoltelovem muzeju v Trstu. Od leta 2013 so dela vključena v Pinakoteko muzeja Sartorio v Trstu.

In kaj se je formalno dogajalo, da bi umetnine prišle nazaj? Takoj po vojni jih Italija ni vrnila Jugoslaviji oziroma Sloveniji, ker so bili Koper, Piran in Izola do leta 1954 vključeni v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je pripadala Sloveniji. Mirovna pogodba iz leta 1947 je Italiji določala, da mora Jugoslaviji vrniti kulturne dobrine, premoženje in arhivsko gradivo, odneseno z območja, ki ga je okupirala leta 1941. Vlada FLRJ je vrnitev kulturne dediščine zahtevala leta 1955, a je to, kot tudi poznejše zahteve, italijanska vlada ignorirala.

V Ljubljani deluje medresorska komisija za vračanje arhivov in umetnin, a Italija ostaja gluha tudi po slovenski osamosvojitvi. Istega dne, ko je bilo 23. junija 2005 odprtje razstave v Revoltelovem muzeju v Trstu z naslovom Istra – restavrirane umetnine od Pavla Veneziana do Tiepola, je bila dopoldne v Piranu predstavljena trojezična publikacija z naslovom V Italiji zadržane umetnine.

Slovenija bo očitno morala odločneje nadaljevati že pol stoletja trajajoče prizadevanje za vrnitev umetnin. Hoyerjeva pa dodaja: »Kot kaže, bi se morali bolj vplesti poznavalci mednarodnega prava in podobnih primerov po svetu. Pravnih podlag in dokumentov je dovolj. Potrebujemo predvsem dobrega pravnika, ki bo delal na tem.«

Predstavitvene informacije

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja