Najmlajšemu sem hotel pričarati eno od večjih radosti mojega otroštva, a sem kmalu obupal. Največji supermarketi in privatni mesarji ponujajo meso, ki je že, po bog ve čigavem okusu, marinirano, začinjeno in pakirano v zaščitni atmosferi. V istem lahko nabavim še sveže pekovsko pecivo, ki je bilo še pred pol ure zamrznjeno, in to stlačim v gromozanski nakupovalni voz. Paradižnik bo namesto z vrta gensko spremenjen z Iberskega polotoka, paprika iz Egipta ter čebulo iz Nikaragve, narezano in v seveda zaščitni atmosferi, je treba vzeti. Zraven kup omak, od mehiško-sirnih do paradajzasto-sladkih, majonezasto-zeliščnastih in še takšnih in drugačnih. Seveda, plastične krožnike in kozarce za enkratno uporabo potrebujem pa oglje, najbolje v briketih! Kaj pa potem? Kurjenje v naravi je nedopustno! Da bi na placih mojega otroštva obrnil čevapčiče nad žerjavico kot nekoč, je hazard, kjer budno čuječi komunalni redarji vedno odnesejo dobitek v obliki kazni. Saj še drv ne smem nabrati v hosti, ker ima vsak lastnik do zadnjega strohnjenega leskovega stebla prešteto rastje. In fuzbala na travniku ne moremo uganjati, ker je čisto vsaka bilka privatna lastnina in kmet trdi, da se s tacanjem po zelenih površinah dela škoda.
V mojem majhnem železarskem multikulturnem mestu smo se nekoč skrbno pripravljali na piknik. Mesto je bilo ob sobotah in nedeljah opustelo, saj smo se družine v majhnih avtih, večinoma navijačenih vkup v Kragujevcu ali Sarajevu, odpravili v naravo. V prtljažniku vse potrebno, do zadnje žogice za badminton. Otročad smo tekali sem in tja po travnikih golih riti in bosih nog. Iz sosednjega grmovja se je po zvočnikih stoenke navijal Šaban Šaulić, nekaj čez je Lojze Slak čez kasetnik v golfu godel domače viže. Fotri so poiskali drva v gmajni in zakurili, mame so pripravljale meso, v potoku se je hladilo pivo, celo kava se je kuhala. Vse, prineseno v košarah, se je nabavilo pri lokalnem mesarju, doma se je spekel kruh in burek ali pita. Na pravih krožnikih so se pečeno bohotili po našem okusu posvaljkani čevapčiči in pleskavice pa kakšna dimljena vešalica, ražnjiči in svinjski kotlet, zraven zelenjava z vrta ter ajvar, ki ga je vkuhala mami. Robovi gozdičev, kjer je bila senca, so bili, kot da bi jih nekdo stkal v najlepšo mavrico iz odej in preprog. Igral se je fuzbal in badminton. Nekoč so bili pikniki!
