Dimnikarji ne prinašajo sreče le drugim. Saj veste, ko vidite dimnikarja, se morate prijeti za gumb in šteti do ... Včasih jo tudi sami sebi. Tak primer je 40-letni Janko Tomažič iz Celja, ki na Celjskem že 20 let skrbi za dimnike, velike in majhne, kurišča, peči in podobne zadeve. Prav on je namreč novi dobitnik hektolitra osvežilnih pijač iz Radenske, Laškega in Uniona.
Na Slovenske novice je naročen od nekdaj in so zanj najboljši časopis pri nas, pravi. Vsak dan jih prebere, tudi priloge, no, te prebira bolj ženski del družine. Novice prebere po šihtu, zjutraj mu jih namreč prepozno dostavijo, dimnikarji pač začnejo delati zelo zgodaj in mora prej od doma. Njegov dimnikarski rajon je okolica Celja, zlasti Laško, Štore, Šentjur, po našem obisku je moral hitro na Kozjansko, že navsezgodaj pa je ometal v Štorah tik Celja.
Preden ga je žreb končno izbral in mu namenil hektoliter osvežilnih pijač, je na naš naslov poslal nekaj deset kuponov. Mislil je že, da ne bo nič, potem pa je zazvonil telefon iz našega uredništva in ga razveselil. Pravi, da bo šla pijača, kot bi mignil. Hči Laura, partnerica Vesna in njena hči Maja, pri hiši pa je še mama Anica, si bodo naslednje dni žejo gasile z brezalkoholnimi napitki, sam pa po službi rad popije kakšno pivo, laško ali union, oboje mu je všeč.
Dimnikar Janko je skromen in priden človek, njegovo delo je odgovorno, plačano pa tako, kot še marsikatero pri nas – slabo. Toda ne pritožuje se, pravi, da mu gre vendarle bolje kot marsikomu. Predvsem ima zanesljivo službo, dimnikarji bodo vedno imeli delo. V hiši nad desnim bregom Savinje v Celju na Maistrovi se imajo lepo in se dobro razumejo. Tudi hčeri, njegova in Vesnina, obe osnovnošolki, obe stari 14 let, četudi nista v krvnem sorodu, sta veliki prijateljici in pravzaprav – sestri. Laura bo prihodnje leto končala devetletko, šolanje pa namerava nadaljevati na srednji šoli za gostinstvo in turizem v Celju.